[SlovLit] Tekmovanje za Cankarjevo priznanje, ti si kakor zdravje

[Miran Hladnik, Siol]

Od: <klemnov na email.si>
Za: "Miran Hladnik" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 12. maj 2006 12:10
Zadeva: Tekmovanje za CP, ti si kakor zdravje

Vsako leto znova se ob organizaciji tekmovanja za Cankarjevo priznanje (CP)
razplamtijo tradicionalne polemike o dve točkah tekmovanja: njegovih ciljih 
in
izboru knjig. Menim, da bi bilo zato letos modro spodbuditi razpravo o teh
dveh točkah in sprejeti določene sklepe, še preden se začne organizacija
novega ciklusa tekmovanja za CP. Zato v premislek nudim nekaj svojih misli,
pogledov in rešitev, pa ne zato, da bi obveljale, ampak da bi prek razprave
prinesle v organizacijo in izvedbo tekmovanja spremembe, za katere -- tako 
se
zdi -- večina meni, da so nujne.

1. Cilji in izvedba tekmovanja
Naprej k ciljem tekmovanja za CP. Pravilnik o tekmovanju za Cankarjevo
priznanje v 2. členu določa cilje tekmovanja. Navajam ga v celoti.

"Tekmovanje učencev in dijakov za Cankarjevo priznanje je tekmovanje v
znanju slovenščine. Z njim učence osnovnih šol in dijake srednjih šol
spodbujamo k študiju slovenskega jezika in umetnostnih besedil. Vsebino za
tekmovanje določajo veljavni šolski programi za predmet slovenščina ter
vsakoletni razpis tekmovanja. Ta lahko tudi presega obseg učnega načrta z
dodatno razpisano literaturo. Tekmovanje vsebuje prvine raziskovanja."

Menim, da je v razpravi nujno problematizirati celoten člen, saj ne ustreza
več "družbeni stvarnosti". V zadnjih letih je namreč opaziti, da se cilji
tekmovanja za CP -- z vidika otrok in staršev -- zožujejo na osvajanje točk,
namenjenih pridobitvi štipendij, boljšim možnostim vpisa ipd. S tem seveda
načelno ni nič narobe, toda vprašati se je treba, ali naj te cilje podpira
tudi organizacija in izvedba tekmovanja za Cankarjevo tekmovanja. Osebno
menim, da ne, zato predlagam spremembo drugega člena.
Najprej bi bilo nujno spremeniti formulacijo, po kateri je Cankarjevo
priznanje "tekmovanje v znanju slovenščine" (in vse nadaljnje formulacije, 
ki
se nanjo jezikovno in vsebinsko navezujejo). Branje, podoživljanje in
preučevanje književnosti je že v svojem temeljnem poslanstvu sprto z idejo
tekmovanja, katerega glavni cilj je razvrstiti ljudi in njihove dosežke. V
sodobni slovenski družbi, ki tekmovalnost spodbuja in v kateri domovinsko
pravico vse bolj dobiva banalizirana ideja ameriškega sna, da šteje samo 
prvi,
pa je, vsaj v šolskem sistemu, nujno vzpostaviti mehanizme in ponuditi
rešitve, ki tovrstno tekmovalnost in individualnost blažijo. Zato bi
bilo "tekmovanje v znanju slovenščine" dobro preoblikovati v srečanje in
soočenje bralskih doživetij, interpretacij, ustvarjalnosti, različnih 
pogledov
ipd.

Kako to storiti konkretno? Najprej je na formalni ravni nujno izpustiti ali
zamenjati besedo "tekmovanje" z ustreznejšo. Nato bi bili treba postopoma
spremeniti izvedbo tekmovanja, ki zdaj temelji na individualni tekmovalnosti
in objektiviziranih merilih ocenjevanja. Menim, da bi bilo to najbolje z
uvedbo projektnega dela in ustvarjalnih metod dela. Komisija bi še vedno 
vsako
leto določila knjigo in temo (lahko pa tudi samo knjigo ali samo temo, a o 
tem
pozneje), in to za stopnje, kot so v veljavi zdaj. Le da bi se zdaj
preučevanja knjige lotevale skupine dijakov (število dijakov v skupini bi
moralo biti natančno določeno ali omejeno, npr. od 4--6). Vsako leto bi
komisija določila način pristopa: eno leto bi skupine npr. aktualizirale
dramsko delo iz 19. stoletja, drugo leto dramatizirale in "odigrale"
pripovedno delo, tretje leto bi morale pripraviti šolsko uro s pesniško
zbirko, četrto leto bi "filmizirale" novelo, peto leto naredile oglaševalsko
kampanjo za spodbujanje branja poezije .

Vsi udeleženci bi se, tako kot zdaj, najprej srečali na lokalni ravni,
najboljši po izboru ocenjevalnih komisij, pa tudi na državnem (na Cankarjev
rojstni dan). Bronasta priznanja bi se podeljevala na lokalni ravni, srebrna
in zlata pa na državni, s to razliko, da priznanja sprejmejo vsi člani 
skupine
(tako bi dijake opozorili, da je za uspeh skupine pomemben tudi najšibkejši
člen -- ki pri dosedanji zasnovi tekmovanja kmalu leti ven).

Zakaj mislim, da je tak način boljši?
- Ne spodbuja storilnosti, tekmovalnosti in pehanja za točkami, ampak
ustvarjalne pristope h književnosti.
- Dijake navaja na timsko/projektno delo in poudarja pomembnost
sodelovanja.
- Prijazen je tudi do dijakov, ki nimajo izrazitih delovnih navad, zato
pa energijo in kopico idej.
- Tekmovanje spreminja v srečanje mladih bralcev, soočenje različnih
pogledov ter festival književnosti.
- "Cankarjev literarni festival" (zasilno ime) bi lahko postal kovačnica
idej, kako popestriti književni pouk.

Predlagam, da se spremembe v prvem letu uvajajo samo na srednješolski 
stopnji
in vzporedno s klasičnim tekmovanjem: udeležijo naj se ga torej samo 
mentorji
in učenci, ki jim dosedanja oblika ne predstavlja več izziva. Po prvi 
izvedbi
se zberejo vtisi, pripombe, predlogi in razmisli, kako naprej.

2. Izbor književnih del
Izbor knjig bo najbrž vedno vznemirjal in prav je tako (zaskrbelo me bo, ko 
bo
vse tiho). A vseeno mislim, da bi bilo dobro uvesti dve spremembi.

- Nič slabega ne vidim v tem, da se k izboru knjig pripusti tudi glas
staršev, ki si te pravico želijo in jo v zadnjih letih tudi vse glasneje
zahtevajo. Pred tem pa bi "starši" (konec koncev smo to tudi mi) morali
odgovoriti na eno ključno vprašanje. In sicer: kako in po katerih načelih
izbrati očeta/e ali mamo/e (sem najbrž sodijo tudi rejniki, posvojitelji
ipd.), ki bi reprezentativno zastopali vse pisane želje slovenskih staršev? 
Bo
morda ustanovljen "sindikat" slovenskih staršev, "Društvo staršev za pravico
do izbire knjige na CP"? Ne vem.
- Prebral sem pravilnik o CP in nikjer nisem našel člena, ki bi govoril
o tem, da se mora pri izbiri knjige za CP izbirati le med slovenskimi
književnimi deli. Zato predlagam, da se odslej ne izbira zgolj med 
slovenskimi
književnimi deli, ampak med književnimi deli v slovenščini. Ne najdem namreč
pravega razloga -- razen če sežem po domačijski logiki 19. stoletja --, ki 
bi še
opravičeval deljenje književnosti na slovensko in neslovensko glede na
nacionalnost oziroma državljanstvo avtorja. Mislim, da kriterij 
"slovenskosti"
ne bi smel biti "stvar" avtorja, temveč jezika. Če naj CP kaj spodbuja, 
potem
naj bo to branje v slovenščini, in ne branje slovenskih avtorjev. Če pa je 
CP -- 
in tega do zdaj morda nisem vedel -- namenjen predvsem promociji slovenskih
del, predlagam, da se promovira drugače in drugje (tam, kjer se mora). Z
izbiro književnih del slovenskih avtorjev, ki ne dosegajo prave umetniške
vrednosti, pa slovenski literaturi prej škodimo kot koristimo, saj utrjujemo
predsodke o neberljivosti slovenskih knjig.

Toliko v razmislek. Morda nimam prav. Kaj pa če imam?
Lp, Klemen Lah