[SlovLit] Je učbenik edino učno gradivo?

[Miran Hladnik]

From: Boža Krakar Vogel [mailto:boza.krakar na guest.arnes.si] 
Sent: Tuesday, April 18, 2006 12:41 PM
To: Miran.Hladnik na guest.arnes.si
Subject: Za ogrevanje pred Zagrebom

Tisti, ki se nameravate udeležiti okrogle mize o slovenističnem šolstvu
na kongresu v Zagrebu, pa ostali tudi lahko, če želite, preberete
spodnje poročilo.
 
Na veliki petek popoldne je bila v Štihovi dvorani CD okrogla miza z
naslovom "Je učbenik edino učno gradivo?" Udeležilo se je je kakšnih 50
ljudi, tudi nekaj slovenistov, ki jih (nas) zanimajo te stvari. Povod za
to okroglo mizo je bil novi predlog pravilnika o potrjevanju učbenikov,
ki določa, da bo pristojni strokovni svet poslej potrjeval  in šolam v
katalogu priporočal samo "tisto učno gradivo, ki za doseganje
vzgojno-izobraževalnih ciljev ne zahteva neposrednega vpisovanja in
vrisovanja rešitev ter odgovorov na vprašanja" (3.člen). Tako ne bo več
potrjeval doslej potrjevanih, recenziranih in ciljno usklajenih drugih
sestavin učbeniških kompletov, npr. učbenikov z možnostmi dopisovanja,
delovnih zvezkov, map, slikovnih in zvočnih gradiv, atlasov itd. Zanje
se bodo menda odločali avtonomni učitelji po lastni presoji. Taka
odločitev  šolskih oblasti vleče za sabo vrsto problemov, na katere je
opozarjal strokovni del razpravljalcev na okrogli mizi, od matematikov,
naravoslovcev do slovenistov, ki pa jih drugi del razpravljalcev -
predstavnica MŠŠ Mojca Škrinjar, predstavniki društev staršev in drugih
v aktualnem šolstvu merodajnih dejavnikov - striktno zavrača. Problemi
so strokovne, tudi pravne in kajpak politične narave.
 
1. Prvega, strokovnega, poraja določba, naj se v učbenik ne piše (op.
pis.: zato, da se lahko vrne v učbeniški sklad in naslednje leto vnovič
izposodi - kako lahkotno se pri tem zanemarja  vzgoja odnosa do lastne
knjige, in navsezadnje oškodovanost avtorjev in založnikov, je posebno
vprašanje). Proces učenja pa ne v praksi ne v teoriji ne poteka brez
dejavnega sodelovanja, torej tudi pisanja in dopolnjevanja izhodiščnega
gradiva. Zato je z vidikov že lep čas znanih zakonitosti
konstruktivističnega in transformacijskega učenja, pri katerem je učeči
se dejaven z mislimi, izkušnjami in ubeseditvami, določba, naj se v učno
knjigo ne piše, ne podčrtava, ne zaznamuje, strokovno nesprejemljiva.
Kolikor toliko je bila praktično uresničljiva, dokler so bili potrjevani
učbeniški kompleti, h katerim so poleg "skladovega" učbenika sodili vsaj
še strokovno recenzirani in s kurikulom usklajeni delovni zvezki, tako
da so se procesi dejavnega reševanja problemov dogajali v njih (resnici
na ljubo, trg so preplavili tisti potrebni in nepotrebni, bolj ali manj
kakovostni, a tega ne kaže reševati administrativno, smo se strinjali
razpravljalci).
 
2. Strokovnemu se pridružuje še pravni problem. O njem je zelo jasno
pisala M. Križaj Ortar (Šolski razgledi, 15.4., Delo, 18. 4. 2006):
Interpretacija novega pravilnika, ki jo ponuja MŠŠ, češ, učitelj bo po
presoji dodatna gradiva lahko uporabljal še naprej, je neskladna s
krovnim zakonom (ZOFVI, 2005). Ta namreč določa, da se pri pouku
uporabljajo le potrjena učna gradiva! To seveda pomeni, da bo
"avtonomni" učitelj, ki bo učencem poleg izposoje potrjenega učbenika
naročil še nakup delovnega zvezka, delovnega učbenika (ki ima "snov" in
naloge v isti knjigi), kakega zvočnega gradiva idr., ravnal pravzaprav
nezakonito, saj teh gradiv ne bo več v katalogu potrjenih učbenikov.
Tako bo, predvidevamo, tvegal jezo šolskih vodstev, staršev, svetov, in
nemara še kakega sodnika po vrhu. 
 
Iz te zagate imajo predstavniki oblasti, ob podpori združenj staršev
idr. borcev za lažje šoske torbice pri roki duhovito rešitev: avtonomni
učitelj bo gradiva za svoje učence pač izdeloval sam. (Da to zna, mu že
moramo zaupati, posebno tisti, ki smo te učitelje izobraževali, so nas
poučili.) Po predstavah odgovornih se bo vsestransko preobremenjenemu
učitelju avtonomija povečala, če bo namesto recenziranih, vsebinsko in
didaktično timsko pripravljenih in korigiranih gradiv (nekatera so bila
celo mednarodno nagrajena) uporabljal v naglici sestavljene in
fotokopirane učne liste, ki jih bo izdeloval ob številnih drugih
naloženih mu preobremenitvah in zahtevah, in to slej ko prej kot
obveznost, ne pa prostovoljno, ustvarjalno in priložnostno, kot mnogi
počnejo že zdaj.
 
3. No, na okrogli mizi smo ostali vsak pri svojem, in, kot je ugotovil
eden od razpravljalcev, spremenilo se ne bo nič. Vseeno je bilo poučno.
V zgoščeni obliki se je prisotnim dokaj jasno pokazala "metodologija"
aktualnih šolskopolitičnih smernic:
 
- strokovna nedodelanost sprememb, ki so to samo napol, in slabo
kompatibilne s tistim, kar ostaja "od prej" (npr. spreminja se status
pedagoško utemeljenih učnih gradiv, a ostajajo pedagoško restriktivni
učbeniški skladi, ostajajo eksterci, menjuje se način selekcije, ostaja
diferenciacija, a se prepušča bogve čemu in komu vse ...);
- naglica pri uvajanju odločitev brez prave javne razprave (čas za tole
o pravilniku o učbenikih je bil menda 5 dni),
- nepripavljenost na dialog in na umik nekaterih očitnih strokovnih
spodrsljajev,
- opiranje na "ljubiteljsko-strokovna" združenja in neupoštevanje
"nenaših" strokovnjakov ...
 
Ob zadnji alineji še pomislek: nekoliko je vendarle čudno, da slovenisti
v vseh teh desetletjih nismo "pridelali" nobenega strokovnjaka, ki bi
pasal na šahovnico sedanjih šolskih potez. V organih šolskega odločanja
(strokovni svet za splošno izobraževanje, komisija za učbenike, komisija
za gimnazije, komisija za prenovo mature) nas namreč "zastopa" le prof.
dr. Janko Kos. 
 
Boža Krakar Vogel