[SlovLit] Dve italijanski za Slovlit

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Zoltan Jan" <Zoltan.Jan na siol.net>
Za: "'Miran Hladnik, Siol'" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 4. april 2006 11:56
Zadeva: Dve za slovlit


Slovenščina na italijanskih univerzah

Ob izidu knjižnega prevoda Tomizzovega romana Obiskovalka je v Delu (3. 
aprila t. l., str. 25) izšel obsežen intervju  Petra Kolška s prevajalcem 
Miranom Košuto, profesorjem slovenskega jezika in književnosti na Filozofski 
fakulteti v Trstu. Med drugim opozoril tudi da: "krni posredniški potencial 
tržaške slovenistike njena vpetost v italijanski univerzitetni sistem, ki ga 
po reformi vse bolj pestijo pomanjkanje sredstev, mercifikacija znanja, 
posledično omalovaževanje humanistike, klestenje "manjših", številčno 
nerentabilnih predmetov in še in še in še ... Slovenščina je tako v Italiji 
danes univerzitetno zapostavljena, saj sploh ne premore -- denimo -- svojega 
ordinarija ." Opozarja pa tudi, da "kljub vstopu Slovenije v Evropsko unijo 
pa [slovenščina] ni priznana za enakopraven evropski jezik, saj še nima --  
tako kot npr. angleščina, nemščina, francoščina ali španščina -- posebnega 
docenta za jezik in posebnega za književnost. Tudi matica je pri 
slovenistični promociji -- razen svetle izjeme ljubljanskega Centra za 
slovenščino kot drugi tuji jezik -- razmeroma pasivna. [.] Če kako, potem 
bomo v današnji dobi valjarskega globalizma Slovenci kot narod lahko v svetu 
razpoznavni, zanimivi, posebni in povedni edino še prek kulture, jezika, 
literature, knjig." --- Zoltan JAN

Prevod poezije Daneta Zajca v italijanščino

Čeprav nagrade in priznanja še vedno prihajajo (v Saloju so nedavno 
nagradili dva izmed dveh ducatov njenih knjižnih prevodov slovenskih 
pesnikov v italijanščino), se slavljenje življenjskega jubileja (iz štirih 
ničel) Joke Milič preveša v praznovanje delovnih zmag. Slovenisti 
novogoriške Politehnike pripravljajo okroglo mizo o njenem ustvarjanju, ki 
bo v Sežani konec maja, razveseljive novice o uspehih njenega dela pa se 
vrstijo skoraj vsak teden. Pred kratkim je prevajalka, kulturna ustvarjalka 
in sodelavka slovlita dočakala izid obsežnega izbora svojih prevodov poezije 
Daneta Zajca v italijanščino. Bibliofilsko knjigo Amore e morte -- Ljubezen 
in smrt je z letnico 2005 izdal Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu, ki je v 
tokratni izdaji prispeval kratek uvod, že pred tem pa je poskrbel za izid 
grafične mape s prevodi nekaterih njenih Zajčevih pesmi, ki so jih povezali 
v Križev pot. Če upoštevamo, da je leta 2004 Društvo slovenskih pisateljev v 
zbirki Litterae slovenicae natisnilo njen knjižni prevod Zajčeve poezije 
Fuoco e cenere (Ogenj in pepel),  je do sedaj izšlo okrog sto njenih v 
italijanščino prevedenih poezij tega pesnika, v njenih mapah pa bi se gotovo 
našel še kakšen prevod. Tokratno postno izdajo njegovih poezij je 
zaznamovala smrt. Najprej smrt pesnika, ki je sodeloval pri pripravi knjige, 
čeprav je vedel, da se mu zaradi neozdravljive bolezni naglo in zanesljivo 
bliža, objela pa ga je, še preden je bila izdaja dokončana, zato se je njen 
izid iz leta 2005 zamaknil v postni čas 2006. Drugo znamenje smrti 
predstavlja slika Vladimira Lakoviča (1921--1997) Kraška apokalipsa, ki je 
last doberdobskega cerkve svetega Martina. Nastala je tik pred smrtjo kot 
spomin na porušen rojstni kraj med prvo svetovno vojno. Tedaj je ta vas 
postala mnogih slovenskih fantov grob, kot poje ljudska pesem. Slikar je 
Kristusov vnebohod povezal z apokaliptičnimi jezdeci, kompozicijsko jedro pa 
je postavil nad upodobitvijo uničenega Doberdoba. Oblikovalci knjige 
(Grafiche VISSI v Trstu) so pri likovnem opremljanju vzeli za izhodišče 
omenjeno sliko, ki jo je občudoval tudi Dane Zajc. Na uvodni strani nas v 
branje uvedejo tri razglednice Doberdoba, ena iz leta 1902, dve pa 
prikazujeta iste zgradbe med prvo svetovno vojno porušene vasi. Odsev teh 
detaljev najdemo tudi na Lakovičevi sliki in v ozadju na posameznih knjižnih 
straneh. Posebna razsežnost likovne podobe knjige se pokaže v sporočilu in 
prevladujočem vtisu, ki kljub tematiki ni grozljivo, pač pa zaznamovano s 
podtonom upanja in vere v vstajenje. S tem sporočilom je usklajen tudi izbor 
in ureditev poezije, ki pa kot selekcijski kriterij skuša uveljaviti 
kvaliteto prevoda, ne pa izvirnika, zato bi morda lahko v izboru pogrešali 
to ali ono značilno Zajčevo pesem, vendar je vprašanje, ali bi z manj 
posrečenim prevodom izbor pridobil ali bi se pesnikova podoba zameglila. 
Drugi očitni kriterij je bil, da se v antologijo vključijo predvsem 
prevodi, ki še niso bili objavljeni. V ospredju so kasnejša dela, ki so manj 
znana, saj Daneta Zajca večina bralcev pozna preko starejših zbirk. 
Dvojezična antologija je zato zanimiva tudi za slovenskega ljubitelja 
poezije. --- Zoltan JAN