[SlovLit] FW: Semič [Krakarjevi dnevi]

[Miran Hladnik]

From: Lidija Golc [mailto:Lidija.Golc na guest.arnes.si] 
Sent: Monday, February 20, 2006 3:09 PM
To: miran.hladnik na guest.arnes.si
Subject: Fw: semič

Spoštovani! Morda bi objavili na slovlitu? Ali pa je preveč osebno?
Lidija

From: Lidija Golc 
To: Boza Krakar 
Sent: Sunday, February 19, 2006 12:19 AM
Subject: semič

Spoštovani!

Premagujem svojo zadržanost, a drugače ne morete izvedeti, kako sem
doživela današnji dan. (Glede programa res nisem pogledala na Slovlit
[http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001517.html, op. mh], sem
pa pisala na spletno stran tic na siol.net, a mi niso odgovorili. Tudi moj
dijak iz Semiča, Blaž Šprajcer, ni vedel točnih ur.)

Na poti sem možu, ekonomistu z občutkom za lepo, brala Belo krajino,
Avtoportret, Ljubezen, Hvala, draga; Utrujen sem ..., Samotni kamen,
Koliko samozvancev in mojo najljubšo Zaspi že slavček, zaspi. Potem je
on poslušal šport, jaz pa sem bila užaljena (tihih deset minut), dokler
ni končno rekel, kot vedno z zamikom: Tisto daj še enkrat, ki se konča
"s škržatom in s tabo."

V Semiču sva najprej obiskala grob. Profesor Kmecl ima sicer prav, a
grobove obiskujem kot drage prijatelje, brez patetike, z globokim
spoštovanjem in z zavedanjem korenin. Takoj so naju ustavili: Ali iščete
... In tudi v Semiču: Ali iščete ... Najbolj všeč pa mi je bilo v
gostilni: No, zdaj je pa že pet.

Knjižnica me je spomnila na Bežigrajsko, prav taka je bila pred prenovo,
še nasproti Gospodarskega razstavišča, v prostorih današnje Bežigrajske
galerije: pregledna, prijazna, dišala je po miru in radovednosti. Ko smo
selili knjige v novo, sem se zavedala, da ne bo nikoli, kot je bilo,
sedaj pa sem nepričakovana spet stala v njej, le da ni bilo Nede, so
bile pa tri druge ponosne knjižničarke, ki se jim je zdelo, da je šlo
prehitro, samo trenutek, pa so vsi odšli. Tudi meni se je zdelo tako. -
Hvala za govor, besede so se me dotikale in  želela sem si jih zapisane,
takoj. Tako se lahko vračam, tako laže zajamem celoto, tako vem, da česa
nisem spregledalal in preslišala. Ampak ja, prezgodaj. Med prezgodaj in
prepozno mine naš trenutek. Prezgodaj pomeni odprtost, vedoželjnost,
iskrenost in samozavest. Začutila sem globoko hvaležnost prav za tisti
trenutek, potem pa je nekomu grobijansko zazvonil mobitel.

Ministov govor je prekinil cerkveni zvon, to je pomenilo, naj se
ustavimo in prisluhnemo bolj zbrano, besedi, ki ni cunja papirja, in
njenemu odzvenu (kasneje so zvonili še kurenti, odzvanjalo je Jerčino
doživeto petje pa zbor Lipa; ta zbor je deset let, kolikor sem poučevala
na šoli Prežihovega Voranca, vadil v šolski dvorani, morda še vedno; na
proslavah so nam večkrat zapeli, zadnjo vedno svojo Lipo. Radi so peli
Kernjaka, posebej, ko jih je vodil Munih). Glasovi, glasovi, spet sem
pogrešala zapisano besedo, da jo varno vso dojamem, da se mi ne izgubi v
pogledu in glasovih.

A vse je minilo prehitro: županov sproščeni nagovor, Kmeclov govor
(vedno je literatura in človeška širina in toplina), Kolškova
predstavitev, koncert ... Želela sem vam stisniti roko, vsaj to, a menda
ni bilo primerno, zdaj mi je pa žal. 
Raje ne preberem še enkrat in začnem premeščati in popravljati. Hvala za
vse.

Zunaj lije in grmi kot poleti, a ne dežuje v mrzlih curkih, to v gnezda
lije življenje.
Lidija