[SlovLit] Udele?encem seminarja za mentorje pri CT

[Miran Hladnik, Siol]

Drage kolegice, nagovor sem namenil refleksiji celotnega tekomovanja za 
Cankarjevo priznanje, ne le temule seminarju. Vsako leto več vas pride sem 
na Vrhniko. Zakaj? Ker so izvajalci tako dobri in vsakič boljši? Ker so 
izbrani avtorji vedno bolj zanimivi ali vedno bolj zahtevni? Ali mogoče 
zato, ker je tekmovalcev vedno več, ki ste jim mentorji? Ali ti vaši 
tekmovalci vedno več berejo leposlovne knjige in so literaturi ljubeče in 
strastno vdani? Ali pa so le ministrove točke tisto, kar vedno bolj 
privlači? Pri tem ne mislim toliko na ubogo točko, ki jo dobite udeleženci 
seminarja (pa še to šele po naknadni verifikaciji programa), oziroma točk, 
ki jih dobite za najboljše tekmovalce, ampak mislim na tiste točke, ki jih 
zbirajo tekmovalci (in njihovi starši, da, zlasti starši), da bi se z 
njihovo pomočjo lahko vpisali na šolo svojega srca.

Letos je ministrstvo ukinilo zunanje preverjanje znanja in tekmovanja, kot 
je naše, so postala poleg rednih ocen edina priložnost za skok v prvo 
jakostno skupino. Omenjeno ministrsko spremembo spremljata dve 
neprijetnosti. Na eno sem opozarjal že lani, namreč da se s poudarjeno 
tekmovalnostjo literatura vedno bolj umika iz polja užitka in postaja samo 
sredstvo selekcije. Druga neprijetnost pa tiči v dejstvu, da tako pomemben 
mehanizem selekcije, kot ga predstavlja CT, ni deležen ustrezne državne 
finančne podpore. CT, ki je po velikosti in zahtevnosti primerljivo z maturo 
pri slovenščini in ki maturo pri tem predmetu vedno bolj nadomešča, se s 
profesionalnostjo mature tudi od daleč ne more primerjati. Organizacija CT 
ostaja amaterska (izvedejo jo ljudje ob svoji redni službi, kaj ljudje, en 
sam človek), ki je pri tem v veliki meri odvisen od dobre volje svojega 
službenega šefa in kolegov (mislim na kolega Pirca in na Zavod za šolstvo). 
Nič mi ni treba reči tudi o finančni podprtosti tistega dela tekmovanja, ki 
ga sami najbolj poznate.

Kljub spremenjenim razmeram smo se odločili prireditev letos izpeljati še po 
starem. Vnaprej se opravičujem, če bo zaradi tega v kakšni točki 
organizacije kaj zaškripalo -- smo pač amaterji in CT je samo ena od naših 
poklicnih in službenih obveznosti. Za naprej pa bom zelo vesel sugestij, ki 
jih bo prispevala vaša izkušnja s CT. K sprostitvi tekmovalnega vzdušja je 
že pred leti začel nagovarjati Miha Mohor, pač v strahu za literaturo, ki se 
ji v takem tekmovalnem odnosu ne godi najbolje in potegne kratko: Cankarjevo 
tekmovanje ne služi več vzbujanju ljubezni do literature, kar je bil pred 
leti razlog, da se je sploh pojavilo, ampak vedno bolj postaja sredstvo za 
nabiranje točk. Mohorjeva razmišljanja najdete na začetni spletni strani SDS 
(http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/cank_prizn.doc; 
http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/paradokstekmovanj.doc). Vabim vas, da si 
jih preberete in se odzovete. Vaše vizije, vaša mnenja bomo objavili v 
forumu Slovlit in v biltenu Kronika in z njihovo pomočjo poskusili najti za 
CT tako obliko, ki bo osvežila njegov prvotni namen, užitek v branju in 
interpretaciji.

Za organizacijo tegale seminarja je zaslužna tajnica SDS Marjana Lavrič, za 
prostor pa se moramo ponovno zahvaliti prijaznemu direktorju Kulturnega doma 
Ivana Cankarja z Vrhnike Igorju Bergincu -- se priporočamo tudi za 
naprej. --- Dragi seminaristi, pozabite prosim za danes (ampak samo za 
danes) na moje uvodno nerganje v zvezi z namenom, poslanstvom, organizacijo 
in financami CT in se posvetite seminarskemu delu. Konec tedna, ko bo zunaj 
grdo vreme, pa sedite k stroju, premislite z vaše plati o teh rečeh in mi 
pišite! --- miran