[SlovLit] Z zamudo in Trinko

[Miran Hladnik, Siol]

Z zamudo poročamo o uspešnem zagovoru magistrskega dela Gordane Rodinger
Bralni interesi učencev v tretjem triletju osnovne šole, ki se je zgodil 30.
sept. 2005 na Pedagoški fakulteti v Mariboru.

=========

Klemen Lah je sestavil izjavo o Skrunitvi nagrobnika Ivana Trinka
Zamejskega, ki jo želimo sprejeti v petek 7. 10. na kongresu v Lendavi:

Kam se, kam drvite,
vzburjeni narodi!
Ta vas pot prekleta
v temno brezno vodi.

Brat daj roko bratu,
sosed pa sosedu;
delajta vzajemno,
a po starem redu.

Vse zaman, ah Bože!
Moj je glas v puščavi,
zemlja pa domovje
temi in zmešnjavi!
(Ivan Trinko -- Zamejski)

Konec julija letošnjega leta nas je neprijetno presenetila oskrunitev
nagrobnega spomenika pesnika Ivana Trinka - Zamejskega, ki so ga neznani
storilci popisali s fašističnimi in nacističnimi simboli.

Dejanje je toliko bolj nerazumljivo, ker Ivan Trinko, slovenski zamejski
duhovnik, vsestranski kulturni ustvarjalec in narodni buditelj, ne svojega
pesništva ne narodnega ozaveščanja ni gradil na nasprotjih in konfrontacijah
z drugimi narodi, temveč na spoštovanju jezikovno-kulturnega bogastva, ki mu
ga je prinašalo sotočje treh jezikov -- slovenskega, italijanskega in
furlanskega. Prav v spoštovanju raznolikosti sosednjih kultur se je njegova
domoljubna poezija, čeprav odmaknjena na skrajni zahodni rob slovenskega
jezika, navezala na osrednjo pesem slovenske domoljubne poezije -- 
Zdravljico Franceta Prešerna. Tudi Trinko postavlja v ospredje svetovljansko
idejo sožitja med narodi kot edino možno pot za ohranitev in rast
slovenskega jezika. Do tega spoznanja sta ga, tako kot najbrž tudi Prešerna,
pripeljali težka usoda slovenščine, ki je bila kot jezik z nizkim
družbeno-političnim statusom odrinjena iz javnosti, in zavest, da so njegova
najgloblja videnja, spoznanja in doživetja kljub dobremu znanju večinskega
tujega jezika ubesedljiva le v materinščini.

Končno spoznanje Trinkove domoljubne poezije je bilo tako svetovnonazorsko
odprta drža, ki je v ogroženosti enega jezika prepoznala grožnjo vsem
jezikom, v ogroženosti sosednjega jezika ogroženost svojega, v ogroženosti
lastne materinščine pa ogroženost pravice vsakega posameznika, da se izraža
v jeziku, ki mu je najbližji. Le tako si je mogoče razložiti, kako lahko
tako Prešeren kot Trinko, kljub oz. prav zaradi težkega položaja lastne
besede, sporočata "Žive naj vsi narodi" oz. "Brat daj roko bratu / sosed pa
sosedu". Kot poudarja Andrej Budal, se je že v mladem "Trinku utrdila
zavest, da mora prav tu, na meji med latinstvom in slovanstvom, služiti
obema, posredovati med obema, blažiti nasprotja med obema in se udejstvovati
pri obeh." Bil je "ljubosumen čuvar zapadne jezikovne meje Slovencev, vnet
zagovornik  prijateljskega sožitja med Latinci in Slovani in še bolj vnet
nasprotnik vsakega narodnega nasilja."

Prenaglili bi se torej, ko bi menili, da je bila na Trinkovem grobu izrečena
grožnja slovenski besedi. Trinko je, temelječ na tradiciji slovenskega
domoljubnega pesništva, dokazal, da grožnje slovenske besede ne utišajo,
temveč spodbudijo k širjenju ideje sosedskega sožitja. In prav to je bilo
napadeno -- tromostovje furlanskega, slovenskega in italijanskega jezika, ki
so ga gradili tako Trinko kot njegovi italijanski in furlanski somišljeniki.
Motiv napadalcev tako ne moremo zožiti zgolj na nestrpnost do simbola
zavednega zamejskega Slovenca ali slovenske besede, pa čeprav se znaki
nestrpnosti do slovenske besede v zamejstvu pojavljajo vse pogosteje:
oskrunitev Trinkovega groba lahko razumemo predvsem kot napad na njegovo
idejo večjezičnih in medkulturnih mostov, brez katerih si danes ne moremo
predstavljati nadaljnji razvoj evropskih povezav. Napadena je bila pravica
posameznika do izražanja v materinščini.

Slovenisti zato pozivamo odgovorne, da z odločnejšim ukrepanjem zagotovijo
uveljavitev tistih zakonskih pravic, ki ščitijo ohranitev slovenske besede v
zamejstvu, in z ustrezno podporo omogočijo slovenskim kulturnim institucijam
neobremenjeno uresničevati zastavljene cilje. Kajti če sta Prešeren in
Trinko v ogroženosti svoje materinščine zaznala ogroženost univerzalne
pravice do izražanje v lastnem jeziku, potem se moramo tudi mi nehati
spraševati, kdo in kaj je ogroženo, ko so ogroženi naši zamejci.