[SlovLit] Pticki brez gnezda

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Boža Krakar Vogel" <boza.krakar na guest.arnes.si>
To: "miran" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: 19. september 2005 22:12
Subject: Ptički brez gnezda

O tem, kaj učenci osnovnih in srednjih šol radi berejo in kaj ne, je pri
meni vrsta diplomskih nalog in tudi kakšna magistrska. Na pamet vseh teh
seznamov ne znam, nekaj stalnic pa lahko naštejem iz glave:

Osnovnošolci proti koncu šolanja (radi) berejo prozo z aktualno tematiko, s
problemi odraščanja, družine, okolja, s katerimi se lahko identificirajo. To
ustreza njihovemu bralnemu razvoju in je legitimno. Med avtorji npr. Desa
Muck, tudi Janja Vidmar, V. Mal, pa seveda serija H. Potter. Vse to upošteva
tudi učni načrt za osnovno šolo, ki je upošteval tudi knjižnične sezname
priljubljenih knjig.

Učenci ne marajo predvsem  klasike, besedil iz drugih časov in o drugačnih
socialnih razmerah, v težavnem oz. starejšem jeziku - tako se je v nemilosti
na tem forumu  znašla že Bevkova Pestrna, zdaj pa Ptički brez gnezda.- Sama
(kot sklepam po ocenah v medijih, tudi precej osamljena) menim, da to
nemaranje na prvo žogo ni zelo prepričljiv razlog, da se nekaterim branjem
v šoli kar odpovemo, saj literarna klasika po spoznavni, moralni in estetski
plati seznanja mladino z drugačnostjo časov, prostorov in vrednot(kar kot
cilj deklarirajo vsi šolski sistemi). Da o tem, da pomaga brati sodobne
tekste, ne govorimo.  Kolikor vem, se tudi matematiki kljub računalnikom
niso odpovedali temu, da se otroci naučijo nepriljubljene poštevanke. Bistvo
vzgoje in izobraževanja je prav srečevanje s sprva neznanim in
nerazumljivim, v šoli pa čas, prostor in strokovnjak, ki naj bi
približevanje tega in takega vzel za pedagoški izziv. Eden od izzivov
literature v šoli je v tej luči tudi nepriljubljena literarna klasika, ki pa
je prišla med klasiko prav zaradi tega, ker je imela kaj povedati vsaki novi
generaciji bralcev. Če odpremo primerna vrata v identifikacijo, tudi
zdajšnji. To sem pri hospitacijah pogosto videla na lastne oči. Na
Prežihovem Vorancu npr. presenetljive in občudovanja vredne odzive na Malega
princa, za katerega sem prej tudi pogosto slišala, da ga otroci ne marajo
(več). Zato sem prepričana, da zmorejo tudi Ptički brez gnezda z večno
aktualno tematiko mladinskega prestopništva, zapuščenosti idr. nagovoriti
sodobne mlade bralce. Gotovo pa ne vseh. Tega ne zmore nobena knjiga.

Drug problem je, da tekmovanja izgubljajo svoj prvotni pomen in namen. Zdaj
sploh postajajo instrument selekcije, ne pa tekmovanje med najboljšimi, tj.
tudi najbolj motiviranimi in občutljivimi za soočenje z neznankami v
določeni predmetnosti. Rešitev še vedno obstaja, nakazala jo je kolegica
Ramšak: tisti, ki jih določena snov ne zanima dovolj, pač ne bodo tekmovali.
V normalnih razmerah, ko bi npr. zadostovalo že tekmovanje na enem področju
tudi za selekcijo, bi bilo to popolnoma samoumevno. Menim, da tema tekmovanj
zasluži kakšno posebno okroglo mizo ali strokovni posvet.