[SlovLit] FW: En predlog

[Miran Hladnik]

-----Original Message-----
From: Denis Poniž [mailto:denis.poniz na guest.arnes.si] 
Sent: Thursday, December 02, 2004 2:06 PM
To: Miran Hladnik
Subject: En predlog

Kakor ni mogoče zanikati populizma in poenostavljanja dejstev na strani
staršev, ki jim določena besedila za obvezna branja zbujajo pomisleke,
tako ni mogoče spregledati populizma stroke, ki se je postavila v vlogo
absolutnega posestnika znanstvene resnice o literaturi. Ne le, da je
nereflektirana in dvomov razbremenjena znanstvena misel, kakršn smo
priče v teh debatah, običajno pot v slepo ulico, primerov, ko se je
znanost o literaturi, govoreč o literaturi na znanstven način, hudo
osmešila, pa je toliko, da bi napolnili več knjig. Se je znanost o
literaturi iz tega kaj naučila? Komajda kaj! Bojim se, da za držo
posestnika absolutne resnice o literaturi skrita negotovost v izrečene
trditve, strah pred težko pridobljenim ugledom. Več ko je v trditvah
negotovosti, agresivnejše je zagovarjanje moje (naše) resnice, mojega
(našega) prav. In še nekaj. Naj bodo "vrhovi" literarne znanosti na
Slovenskem še tako idealno soglasni sami s seboj in s svojim znanstvenim
predmetom, to dejstvo ne zakrije neke druge resnice, da večina strokovne
populacije "na terenu", ki v tem trenutku razlaga tako zapleteno
romaneskno besedilo, kot je Zupanov Menuet, za tako početje ni (povsem)
usposobljena. Naj ne bo samo anekdota: diplomirana slovenistka, urednica
pri ugledni založbi, ki izdaja tudi pomožno literaturo za pouk
maturitetne literature, je iz ust podpisanega pred dvema letoma prvič
izvedela, da je "neki" Vitomil Zupan napisal roman s "čudnim naslovom"
(navedel sem ji ga v celoti). Ker sem se malce ukvarjal tudi s teorijo
verjetnosti, komajda lahko verjamem, da sem naletel na edini osebek iz
populacije, ki je Zupana v času študija "prešpricala". (Morda pa ga
omenjena gospa sploh ni "prešpricala", ker o njem ni nič izvedela, kakor
recimo jaz nisem nič izvedel v času svojega študija /1967-72/ o Edvardu
Kocbeku, čeprav sem poslušal predavanja spoštovanih kolegov, sedanjih
akademikov, ki so zdaj zelo avtoritativni razlagalci njegovega dela.) In
prav tako sem prepričan, da osemnajstletni mladostnik lahko brez škode
"za telo in dušo" prebere Menuet, vprašanje je le, kaj bo imel od
prebranega, kako ga bo doživljal, na kakšen način bo razumel posamezne
osebe, njihova dejanja, razmerja med njimi, zgodovinske spore in
zgodovinski okvir, kateri identifikacijski procesi se bodo in kateri se
ne bodo vzpostavili, še posebej, če mu bo tisti, od katerega pričakuje
jasne odgovore (ali pa jasno oblikovane dileme!), ponujal nekaj, kar ne
bo ne krop ne voda. Genijev, ki pri osmih berejo in brez pomoči
"razumejo" Zločin in kazen, Prousta in Kafko ni prav dosti. Mnogo več je
tistih, ki od naštetih avtorjev nimaj nič niti pri petdesetih! Zato moj
predlog: ker hočemo živeti v demokratični družbi, ki ničesar ne dosega s
totalnimi sredstvi, prisilo in grožnjami, bi bilo prav, da bi
Slavistično društvo, Oddelek za slovenistiko na FF LJ in PF LJ/MB,
Društvo staršev za boljšo šolo in še kdo pripravili enodnevno srečanje
vseh, ki jih mučijo taka in podobna vprašanja. In ne s partijsko logiko
edino sprejemljivega scenarija: da bomo prišli do "skupnega imenovalca"
in prisilnega konsenza. In naj vsi sodelujoči - 15 min. za posameznega
poročevalca je več kot dovolj - povedo, kar jih teži. Da pa "navadne"
ljudi in strokovnjake za literaturo marsikaj teži, lahko razberemo iz
dosedaj prispelih zapisov na Slovlit. Denis Poniž