[SlovLit] Litija-Čatež

[Aleš Bjelčevič]

Iz Litije do Čateža smo šli po istem urniku kot zmeraj: deset do sedmih v
Litijo in deset do osmih prišli nazaj: 13 ur. Študentom je slovenistika zato
plačala pol dnevnice v obliki mineštre, pite in pijače na Čatežu. Dežja ni
bilo, blata pa veliko. Bilo nas je 23; tradicionalnih vodičev Hladnika in
Alojzije Zupan ni bilo, bila pa sva Peter Svetina s celovške slavistike in
Aleš Bjelčevič. Študentov je bilo 21, večinoma brucev in ok. trije iz
tretjega letnika in dve absolventki. Tistih študentov, ki so prejšnje dni
zelo navijali za to, da bi se ena ekipa na poti zgubila (tako kot včasih),
ni bilo oz. so se zgubili že na poti na štacjon.

Namesto "kdo se boji črnega moža" smo se šli "a je kaj trden most." Zmagala
je vrsta za Petrom Svetino in to samo zato, ker sem jaz imel ene stare
Jugoplastikine čevlje s plastičnim podplatom. Ustavili smo se v Bojčevi
zidanici (to je tista, kjer se razbežijo kure); gospod in gospa sta bila
spontano prijazna, dala sta nam zastonj piti in jedli smo vroč kostanj.
Pokazala sta sliko stare zidanice. Povedala sta, da se je njih zmeraj reklo
pri Bajcu in ne pri Bojcu. (Podobno piše tudi Slodnjak v ZD 4, str. 439, op.
13). Vino za popotnico sta dala po 500 tolarjev za liter in pol (nekje
drugje smo ga dobili za 900 in tja ne bomo več šli).

Na Čatežu so v gostilni Ravnikar, kot ponavadi, samo za nas odprli gostilno
in nas res prijazno postregli, čeprav nas je bilo štirikrat manj, kot smo
napovedali. (Razpon zadnjih let se giblje med 70 in 90, ekstremi pa do 40
resp. 110). Za naslednje leto so si v koledarju že obkrožili četrtek, 10.
november. Na Čatež sta se malo pred štiro popoldne pripeljala še Miran
Hladnik in Irena Novak Popov. Pite je za njiju na žalost zmanjkalo. Potem
smo šli na vlak. Zmatran ni bil noben. Bruci so bili celo polni novih
predlogov (Pohorje, Uršlja gora, Peca). Bomo videli.

Še eno vprašanje: jaz sem bil do predvčerajšnjim živo prepričan, da
popotovanje ni še nikoli odpadlo (enkrat smo gazili sneg, drugič pa sva šla
z Boštjanim Lajovicem sama, da se ketna ne strga). Potem pa sem v sobodo
zvedel, da je bil menda enkrat dež in da sem jaz študentom na postaji rekel,
naj grejo domov. Če je to res, prizadete, pa tudi druge, vabim na kolesarsko
varianto - kakšno od suhih sobot ali nedelj. Bi pa rekel, da bo treba
kolesariti v obe smeri, če vam je prav.

Aleš Bjelčevič