[SlovLit] Re: Oh ti starši

[Miran siol]

----- Original Message -----
From: "Igor Saksida" <igor.saksida na guest.arnes.si>
Cc: "'Miran siol'" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: Thursday, October 28, 2004 9:33 PM
Subject: Na grmado z njimi! (izšlo danes tudi v Večeru)

Ob prispevku Izbor branja z napako (DELO, 22. 10. 2004) se čutim tako rekoč
izzvanega, da o knjigi, ki je bila v njem označena kot sporna, spregovorim
kot literarni zgodovinar in tudi kot nekdanji predsednik strokovne komisije
za večernico. Ta komisija je namreč za leto 1998 ugledno literarno nagrado
časopisne hiše Večer podelila prav knjigi Princeska z napako Janje Vidmar,
delu, ki da je po mnenju Društva pobuda za šolo po meri človeka
problematično, saj da Slovence prikazuje predvsem kot ksenofobe, učitelje pa
kot usekane. Vendar ni namen tega mojega razmišljanja, pa tudi prostora
(žal) ni za to, da bi podrobno razpravljali o resnični temi besedila, o
njeni kompleksnosti in pretresljivosti: o sodobnem barbarstvu našega
krasnega časa, o pregnanih in ponižanih, odrinjenosti in nasilju. In tudi ni
smiselno, da bi podrobno predstavljali člane strokovne žirije, ki je delo
nagradila - kdo bi utegnil zamahniti z roko in reči: Ah, tudi ta komisija je
(bila) pod vplivom tiste in take in ene same Ideologije, tiste >ne naše<,
saj veste ... In strokovni razlogi, ko gre za >našo stvar<, ne odtehtajo
novih idejnih vrlin, zato  niso nič pomembni - kot ni pomembno niti mnenje
Slavističnega društva in drugih strokovnih komisij. - A glej si ga no:
kakšno čudovito naključje! Princeska z napako je pozlačena tudi z zelo
ugledno tujo nagrado >Parole senza frontiere< (Besede brez meja). Tej menda
ne bodo oporekali strokovnosti in ideološkosti, ali pač?  Nagrado je knjiga
prejela na mednarodnem natečaju s  tematiko spodbujanja sožitja, strpnosti
in miru med narodi. Strpnosti? Sožitja? Miru? Koliko vsega tega >veje< iz
besed cenjenega društva? Koliko razumevanja za pisateljsko svobodo, po
kateri lahko pisatelj slika tudi noč, da bi srce zakoprnelo po čisti luči -
kot bi rekel Ivan Cankar, na katerega tekmovanju je bila tema tudi imenitna
knjiga Janje Vidmar. In >temne teme< so, pa naj nam bo kot staršem všeč ali
ne, v slovenski in seveda tudi v tuji mladinski književnosti v razmahu:
ustvarjalci tako že v slikanicah za najmlajše prikazujejo stisko ob razvezi
staršev, smrt, vojno in koncentracijska taborišča, bolezen najbližjega,
spolno zlorabo otroka in homoseksualnost. Kako visoka bi morala biti grmada,
da bi nanjo spravili vse, kar je nastalo pod peresi starejših in sodobnih
ustvarjalcev, ki jih seveda prebirajo vse generacije, starejše in sodobne?
Bodo po novem skupaj pred pragom učilne zidane goreli Ingoličeva Gimnazijka
ter Kaja in njena družina Polonce Kovač, Avtomoto mravlje Jožeta Snoja in
Sovražim vas Berte Golob? Mislim, da temu ne bi smelo in da tudi ne bo tako:
toliko je, upajmo, med nami strpnosti in medsebojnega spoštovanja, da lahko
v berilih za slovenščino vidimo kot napredek to, da sta v njih skupaj Mirko
Kunčič in Matej Bor. Kajti vzgojnost in etičnost je za branje literature
važna stvar, zunajliterarno pa je le to, kar se literaturi vsiljuje >od
zunaj<. In zato je najmanj nenavadno, da lahko nekdo razume njeno Princesko
kot >nevzgojno<. Videti, razumeti, ovrednotiti, tudi kritizirati to, da
lahko celo par metrov od naših varnih gnezd živi nekdo, ki ga je življenje
brez njegove krivde vrglo v čas ledu in samote, je najbolj vzgojna stvar na
svetu. Bolj vzgojna od vsakršne vzvišene pridige otroku, od vsakega seznama
kreposti in pregreh, od vsakega vrlega otroškega zgleda - kar vse je bilo
značilno npr. za slovensko mladinsko književnost v 19. stoletju. A za kaj
takega, za torej pravo vzgojnost sodobne mladinske književnosti, je treba z
našimi mladimi bralci v šoli in zunaj nje razvijati prav tisto kritičnost in
presojo, ki jo ta ali oni starš v svojih razmišljanjih pogreša. Nevednost o
problemih namreč vedno povzroči več škode kot znanje o njih, pravi znani
ameriški profesor. Verjamem mu.

 Dr. Igor Saksida, izr. prof.