[SlovLit] Po Kekčevih poteh

[Miran Hladnik]

29. in 30. junija se je Kekčevih poti udeležilo deset hribolaznih
zanesenjakov. Pod Aleševim vodstvom so študentje Barbara, Nataša, Karmen,
Alenka in Žiga ter prosvetni delavci Anka, Kristina, Mira in Miran prvi dan
hodili 9 ur in drugi dan pet ur. Bilo je naporno, toda zveličavno. Začeli
smo na Nevejskem sedlu (1190 m), mimo planine Cregnedul (Krajni dol?) na
sedlo z grdim imenom Scalini, potem na Škrbino Prednje špranje, Koštrunove
špice (2500 m), Škrbino Zadnje špranje in na Viš (2666 m). Prespali smo na
koči Corsi (1854 m), kjer so bili z nami tako prijazni, da smo jih brez
upiranja ubogali, ko so nas razigrane ob pol enajstih pozvali k miru in
tišini. Drugega dne smo se po daljši jutranji toaleti ženskega dela
ekspedicije povzpeli na sedlo Forca del Vallone in potem po zelo zahtevni
poti Sentiera dell Centenario (tako nekako) -- s čelnimi svetilkami skozi
kaverne in čez prepadne škrbine ob pomoči Aleševe vrvne tehnike -- pod
Visoko Belo špico, od koder smo se spustili na bivak Gorica in v dolino Bele
vode nad Rabeljskim jezerom. Prve slike si lahko ogledate na
http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/mh/galeri29.html, druge, ki dokumentirajo
našo plezalsko dramo, še pridejo. Vandotov Kekec po teh krajih sicer ni
hodil, je pa zato za literarno ozadje ekskurzije poskrbelo Kugyjevo
planinsko berilo.

lp miran