[SlovLit] Re: [SlovLit] Bo torej Nova Gorica dvojezična?

Pet Maj 10 16:03:06 CEST 2002

Pobuda za tale prispevek je bila v Slovlitu dana že pred časom pod naslovom
Bo nova Gorica dvojezična?, glej
Slovlit:

> Date: Fri, 02 Nov 2001 14:18:49 +0100
> From: "Mojca M. Hocevar" <mojca.hocevar na cankarjeva-z.si>
> To: slovlit na ijs.si
> Subject: Bo torej Nova Gorica dvojezična?

Zdaj je tule, lp miran

----- Original Message -----
From: Majda Kaucic Basa <Majda.Kaucic-Basa na uni-lj.si>
To: Miran Hladnik
Sent: Friday, May 10, 2002 3:51 AM
Subject: Re: [SlovLit] Bo torej Nova Gorica dvojezična?

JEZIK V OBMEJNEM  PASU SLOVENIJE
IN SLOVENSKO PRIBLIŽEVANJE  EVROPSKI  UNIJI

Prispevek na okrogli mizi  Položaj slovenskega jezika v novi državi,
ki jo je vodila Breda Pogorelec

Tokrat ne bom razmišljala o položaju slovenskega jezika v  zamejstvu,  ampak
bom skušala (tudi z zornega kota človeka, ki zamejstvo pozna)  zastaviti
nekaj vprašanj o jeziku na slovenski strani državne meje z Italijo. Ker smo
zbrani v Novi Gorici in  Gorici, se bom osredotočila na  to, novogoriško
področje.

Hkratni  pogled na Slovenijo in zamejstvo v slovenistiki seveda ni nov, nove
pa so razmere, ki tak način  gledanja na obmejni prostor danes od nas
zahtevajo.  Mislim na proces evropske integracije, ki je ob  mejah Slovenije
z Evropsko unijo  že v teku.

  V teku  so številni prekomejni projekti, ki spodbujajo povezovanje
inštitucij in ljudi z obeh strani meje.  Ti projekti pomenijo po eni strani
nove možnosti za stike med Slovenijo in slovenskimi manjšinami, saj
omogočajo  povezovanje različnim državam pripadajočega slovenskega
avtohtonega prebivalstva in ozemlja --  in  v prihodnosti bo tega lahko še
več. Seveda pa bo prekomejno povezovanje omogočalo tudi sosednji državi, da
bo širila  svoj vpliv v obmejnih krajih Slovenije.  Gospodarsko močnejša, po
številu prebivalstva pa skoraj 30-krat večja Italija  ima seveda veliko več
možnosti vplivanja na Slovenijo  kot pa Slovenija nanjo; ta vpliv ne bo samo
gospodarski, ampak  tudi kulturni -- tudi jezikovni.

Posamezne  znake italijanskega jezikovnega  vpliva lahko v  obmejnem pasu
Slovenije že opazimo. Na narodnostno homogenem slovenskem ozemlju -- ne
govorim namreč o področju z italijansko manjšino na Obali in v Istri -- se
pojavljajo dvojezični ali celo samo italijanski plakati,  dvojezične
položnice agencije za plačilni promet,  novogoriška  televizijska  postaja
Primorka  pa oddaja tudi italijanske programe.  Na to in na še marsikaj
drugega opozarjajo tudi pisma bralcev v slovenskih časopisih. Če  bo
italijanščine na slovenski strani meje sčasoma še več, če se bodo zaradi
tega spremenile govorne navade Slovencev ob meji, če bo prišlo do sprememb
tudi v njihovi identiteti,  pa je, seveda,  odvisno od ljudi samih, predvsem
pa od  jezikovne politike Slovenije.

V tem prispevku  želim opozoriti na jezikovnopolitično vizijo, ki  kaže,
kako radikalno bi se utegnil  položaj slovenščine na slovenski strani meje
spremeniti.

 Z vizijo jezikovnega razvoja Nove Gorice sem se srečala pri delu v okviru
evropske raziskave ,  katere predmet je  identiteta ljudi  ob  mejah
Evropske unije, in sicer na obeh straneh meje med Nemčijo in Poljsko,
Nemčijo in Češko,  Avstrijo in Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo, Italijo in
Slovenijo in ob nekdanji  meji med  obema Nemčijama.  Raziskava naj bi med
drugim omogočila vpogled v morebitne konflikte na izbranih  področjih in
pokazala, ali obstajajo možnosti zanje. Bruselj raziskavo skrbno nadzira,
izvaja pa jo 6 raziskovalnih skupin z univerz iz Anglije,  Nemčije,  Švice,
identiteto ob avstrijsko-slovenski  meji raziskujejo kolegi s celovške
univerze,  na obeh straneh italijansko-slovenske meje  pa dela naša skupina
z  univerze v Trstu. Kraji raziskovanja so  nam  bili določeni  vnaprej; ob
italijansko-slovenski meji sta to mesti Gorica in Nova Gorica.

Raziskava je potekala tako, da smo na vsaki strani meje poiskali  določeno
število družin,  katerih stari starši, starši in otroci živijo na
raziskovanem področju in so bili tu tudi  rojeni.  S člani  vseh treh
generacij smo se pogovarjali  (naša skupina je opravila  80 pogovorov in na
ta način  zbrala  150 ur zvočnega gradiva;  transkripcije pogovorov so
skupaj s prevodom v angleščino dostopne  javnosti na spletnih straneh
Evropske unije),  nato pa smo z analizo diskurza skušali ugotoviti, kako se
ljudje spominjajo preteklosti (na primer  obdobja fašizma, druge svetovne
vojne, povojnega časa),  kako doživljajo sedanjost, kako si predstavljajo
prihodnost; kakšna je njihova podoba o lastni skupnosti in kako gledajo na
sosede na drugi strani meje.  Primerjava tega doživljanja po generacijah nam
je pokazala,  koliko se bolečine in zamere staršev prenašajo na otroke in
vnuke in katere vrednote se prenašajo iz roda v rod.

Seveda daje raziskava  tudi  vpogled v to, kako doživljajo ljudje evropski
integracijski proces.

V vsakdanjem življenju Novogoričanov  evropska integracija  ni
približevanje Slovenije  Bruslju, ampak integracija z Italijo.  Tako
doživljanje se popolnoma sklada s pogledi italijanskih politikov z druge
strani meje, ki o širitvi Evropske unije v Slovenijo govorijo kot o "naši
širitvi".

Vsi intervjuvanci srednje generacije, ki govorijo o Evropski uniji, pa tudi
nekateri starejši   predstavniki mlade generacije, gledajo na vključitev
Slovenije v Unijo kot na "kaj nam je pa tega treba, saj nam je dobro, saj
nam ničesar ne manjka", vendar pa hkrati  tudi kot na  nujno zlo, "nekaj,
čemur se ni mogoče izogniti". Nekateri to svojo naravnanost tudi razložijo:
bojijo se, da bi se v obmejnih krajih Slovenije močno razširila  italijanska
kultura, in da bi se z njimi  zgodilo to, kar se je  dogaja s  Slovenci v
Gorici: da bi se narodnostno asimilirali.

 Večina  predstavnikov starejše generacije te teme ne načenja,  tisti, ki o
evropski integraciji govorijo, pa ne pristajajo na kompromise: "za Evropo je
prezgodaj, nanjo še nismo pripravljeni, nismo še zreli",  in sicer ne
materialno ("ob vstopu v Evropo bi propadlo naše kmetijstvo, zapreti bi
morali nekatere tovarne") in ne duhovno ("prevzeli bi italijansko kulturo").

Iz celotne novogoriške skupine izstopa intervjuvanec, ki ga delovno
poimenujem  "lokalni politik", čeprav ni ne župan in ne poslanec.  Njegova
vizija  Nove Gorice je izdelana do podrobnosti: Gorica in Nova Gorica bosta
kmalu eno mesto;  Nova Gorica bo  dvojezična; dvojezičen ne bo samo
terciarni sektor,  ampak tudi javni uradi; kar bo samo slovensko, bodo šole,
"da bomo lahko ohranjali identiteto"; a poleg slovenskih šol bo tudi kaka
italijanska.

Ko sem prvič slišala ta posnetek, sem imela občutek, da analize ne bom mogla
nadaljevati, ker se od raziskovalca  se pričakuje distanca in  tako
imenovana nevtralnost. A s stvarjo še vedno ukvarjam, ker sem mnenja, da
raziskovalec, ki misli, da ve, kaj je prav,  pa tega  ne pove drugim, gotovo
ni nevtralen,  utegne pa biti škodljiv.

Predlagam, da bi o viziji Nove Gorice, ki sem jo predstavila, tudi vi
razmišljali in razpravljali.

K tej razpravi naj prispevam le nekaj izhodiščnih misli.

Najprej misel, da jezik ni samo zunanji znak etnične  identitete, ampak je
tudi pogoj za to, da se identiteta  razvije. Načrtovanje rabe jezika je
zato, o tem ni dvoma,  tudi načrtovanje identitete.  (To je spoznanje, ki ga
dobro pozna in uporablja  politika, tudi italijanska v odnosu do slovenske
manjšine: nikakor ni naključje, da avtohtona slovenska manjšina  tu v
Gorici, v Trstu in drugod v Italiji  ne more javno uporabljati slovenščine.)

Nisem proti učenju jezikov;  sama jih, kolikor jih znam,  s pridom
uporabljam.  Mislim pa, da bi človek, ki bi se rodil in živel v dvojezični
Novi Gorici, drugače doživljal svojo pripadnost skupnosti  kot sedanji
Novogoričan in da bi se čutil bliže Italijanu iz Gorice ali iz Tržiča kot
Dolenjcu ali  Štajercu.

Moja druga misel je, da je načrtovanje rabe jezika tudi načrtovanje migracij
in naseljevanja ljudi.  Na italijanski strani meje so večja mesta, razen
Gorice seveda Trst,  na slovenski strani je kraško podeželje.  Zlasti Trst
je prenaseljen, Kras v Sloveniji  pa ni le redko poseljen, ampak  je tudi
lep in po italijanskih merilih poceni.

Tudi misel, ki smo jo slišali na današnji okrogli mizi, da je prihodnost
slovenskega jezika odvisna od Slovencev  kot posameznikov,  je družbeno
koristna,  kolikor uspe v ljudeh zbuditi osebno odgovornost za  lastno
jezikovno vedenje.  Kolikor pa daje vedeti, da država nima nič pri tem, kaže
seveda na  pomanjkanje smisla za  narodno in državno skupnost in je v času
približevanja Evropski uniji še posebej škodljiva.

[Majda Kaučič-Baša]