[SlovLit] Slovenisti in mednarodni slavistični kongres

Čet Mar 7 09:58:42 CET 2002

Nedavno sem v Slovlitu užaljeno poročal, kako mi je predsedstvo Mednarodnega
slavističnega komiteja (MSK) z Alenko Šivic-Dular na čelu na seji na
Slovaškem decembra 2001 brez komentarja zavrnilo prijavo tematskega bloka za
13. mednarodni slavistični kongres, ki bo v Ljubljani leta 2003. Ker sem bil
kot koordinator tematskih blokov tudi sam član mednarodnega predsedstva
MSK-ja, sem sprejel odločitev kot znak nezaupanja in sem slovenski del
MSK-ja obvestil o svojem odstopu. Obenem sem obljubil natančnejše poročilo o
neprijetnem dogodku in tule je zdaj obljubljeni komentar.

Poskusil bom odmisliti malenkostne zasebne razloge, ki prepogosto usmerjajo
tudi naše strokovne odločitve in dejanja, in potrudil se bom najti zapletu
objektivnejšo utemeljitev. Izločitev tematskega bloka o problemih pisanja
literarne zgodovine (udeleženci bi bili Vladimir Biti, Peter Scherber, Aleš
Bjelčevič, Marko Juvan in jaz; s podobno temo vabi Marko Juvan na simpozij,
ki ga pripravlja na ZRC SAZU) je bila premišljena, saj je v zapisniku
poudarjeno, da je MSK predloge tematskih blokov "skrbno pretehtal". Besede
zvenijo tehtno, dejanje pa je bilo bolj lahkotne narave, ker so lahko
tehtali samo to, kar sem jim kot koordinator na šestih straneh dal v roke,
to pa so bili naslovi 30 prijavljenih tem z imeni prijaviteljev in
referentov ter z mojimi opombami, ki so opozarjale na nepravilne ali
nepopolne prijave. Predsedstvu sem predlagal, naj sprejme zaenkrat samo
označenih 12 brezhibnih prijav, druge (do celotnega dogovorjenega števila
20) pa potem, ko jih bodo prijavitelji popravili. Častitljivi gremij mi je v
prvi točki verjel na besedo in sprejel vse brezhibne prijave, z izjemo ene,
to je moje, potem pa se mu je začelo muditi in sprejel je še 9 pomanjkljivih
predlogov ter tako na hitro zaprl seznam. Ko je dan po seji v mojem poštnem
predalčku pristala še ena prijava, ki je bila sicer oddana pravočasno,
vendar so jo toliko časa pošiljali na napačne naslove, da je prispela po
roku, se je znašla pred zaklenjenimi vrati.

V zapisniku, ki ga je poleg Jana Dorul'e podpisala predsednica MSK-ja, ni
poročila o kakšnem njenem drugačnem stališču. Če bi se hotela zavzeti za
prijavo iz svoje lastne dežele, bi ji to brez dvoma uspelo, saj je končno
predsednica MSK-ja, in ji niti ne bi bilo treba opomniti jih, da se ne
spodobi zavračati prijave, ki jo je podpisal njihov kolega koordinator
tematskih blokov, ki obenem zastopa literarno vedo države gostiteljice
kongresa.

Zavrnitev prijave razumem kot usklajen odgovor na kritične pripombe na
organizacijo mednarodnega slavističnega kongresa, ki sem jih zapisal na več
mestih, nazadnje v gradivu za decembrsko sejo v slovaškem Ružomberku.
Nanašale so se na slabe izkušnje predhodnih kongresov in na pomanjkljivosti
pri organizaciji sedanjega. Ljubljanski MSK bi bil zame že tretji povrsti.
Po zanimivi anekdoti mi pride najprej na misel kijevski v 80. letih.
Profesorju, ki je bil tedaj zadolžen za organizacijo slovenske slavistične
reprezentance, ni uspelo pridobiti nikogar, ki bi ji kril potne stroške,
zato so v Kijev odpotovali samo referati, od članov slovenske delegacije pa
nihče. Bratislavskega kongresa leta 1993 sem se tudi sam udeležil. Čeprav je
bila pri prijavljanju velika gneča, se nas je Slovencev zbralo na Slovaškem
malo, pa še ti samo za en polčas. Nič v primerjavi s Srbi, ki so za svojo
delegacijo najeli cel vagon. Situacija se je ponovila v Krakovu leta 1998.
Vsakič se je o slovenski abstinenci na slavističnih kongresih zaskrbljeno
spraševalo v časnikih.

Osebno mi je bilo na kongresih najbolj neprijetno, da so bile sekcije
sestavljene iz tako raznorodnih referatov, da niso mogle računati na skupno
publiko. Referent je pripeljal v sekcijo svojo publiko (svoje rojake) in
skupaj z njo takoj po nastopu odšel. Cela vrsta napovedanih referentov je
manjkala in sekcije so se sesuvale vase. Socialno neprijetno je delovalo
ločevanje na zahod in vzhod: zahodnjaki so plačali drage ugledne hotele,
vzhodnjaki so prebivali zastonj v študentskih sobah. Plačevanje kotizacij je
bilo neurejeno. Kongresni sklepi se niso uresničevali. V spominu imam
odločitev iz leta 1993, da MSK poskrbi za ustanovitev bibliografskega
servisa, ki bo alternativa ameriškima citatnima indeksoma, AHCI-ju in
SSCI-ju, zaradi njune diskriminatornosti do slovanskih študij: iz vsega tega
ni bilo nič. Na sejah predsedstva MSK-ja je prihajalo do polemičnih soočenj
zahodnih in vzhodnih predstav o nadaljnji organizaciji, pri čemer je vedno
zmagala vzhodnjaška tradicija. Kongresi so bolehali na razdrobljenosti in
nemodernosti.

Ko so za organizacijo naslednjega kongresa predlagali Ljubljano, sem kot
tedanji predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti zagledal
priložnost za uveljavitev organizacijskih sprememb. Ko sem bil povabljen v
organizacijski odbor, sem predlagal vrsto izboljšav in jih postavil kot
pogoj svojemu sodelovanju: dosledno vnaprejšnje plačilo kotizacije, ki naj
prijavljene zaveže k udeležbi, zmanjšanje števila referentov na obvladljivo
število, zahodni način prijavljanja referatov, kjer sekcije oblikujejo
prijavitelji sami, in -- najpomembnejše -- programski prostor za posamezne
nacionalne filologije, seveda v prvi vrsti za slovensko. Simpatična možnost
bi bila, tako po vsebinski kot tehnični plati, ko bi vsakoletni
slovenistični simpozij za to priložnost postal osrednje tematsko poglavje
kongresa. Ker nobeden od predlogov ni bil sprejet, nisem hotel prevzeti
soodgovornosti za še eno organizacijsko polomijo in sem sodelovanje v
organizacijskem odboru zavrnil. Razloge sem pojasnjeval v več pismih
predsednici in odboru.

Slovenski organizacijski odbor je imel težave tudi s pritegnitvijo drugih
slovenistov. Potem ko je Erika Kržišnik odstopila kot tajnica kongresa, sem
postal občutljiv na dejstvo, da slovenistika nima pri organizaciji nobene
besede, in sprejel funkcijo koordinatorja tematskih blokov, ki je vsaj do
neke mere ustrezala moji zahtevi po modernizaciji kongresa. V tej vlogi sem
predsednici pomagal pri razširjanju informacij o kongresu v spletu in v
omrežnih diskusijskih skupinah (Seelangs, Humanist, Slovlit), ji posredoval
vprašanja zainteresiranih in jo opominjal na neizpolnjene nujne naloge. V
gradivu za zadnjo sejo v Ružomberku sem kritične pripombe strnil: poročal
sem o nejevolji prijaviteljev, ker vodje nacionalnih komitejev ne
odgovarjajo na njihove dopise, opozoril na pomanjkanje izčrpnih in enoumnih
informacij o kongresu, na to, da je MSK pozabil najti primerno mesto
potrjenim komisijam, da komisijskih zasedanj ni mogoče podtakniti tematskim
blokom in še kaj. Glede na to, kako je MSK do zdaj zavračal vse predloge za
posodobitev, se njegovi zadnji reakciji pravzaprav ne bi smel čuditi.

Moj kratki stik z MSK-jem ima poleg opisanega še eno razsežnost. Za nazaj
premišljam, da je bila za dosedanjo dolgoletno slovensko zadržanost do
slavističnega kongresa (ki se kaže tudi v tokratnem omahovanju jezikoslovcev
in literatov glede skupnega nastopa na kongresu) krivo neskladje med domačo
nacionalnofilološko prakso in slovanskofilološkim profilom kongresa.
Slovenska sestava na kongresu je bila v prvi vrsti iz slovenistov in tudi
predsedoval ji je povečini slovenist, ker smo pač slovenistiko razumeli kot
del slavistike, in to, vsaj za nas, najpomembnejši del. Res se je za
kongresno priložnost vsak nastopajoči slovenist spomnil svoje vzporedne
slovanske izobrazbe in se komparativno nekoliko razgledal še po drugih
slovanskih jezikih ali literaturah, vendar je jedro njegovega interesa
ostalo slovenistično. Tudi nastopil je v slovenščini, kar je bilo razumljivo
in zanimivo le ožjemu krogu slovenistov. Od tod tudi moj predlog
slovenističnega segmenta na kongresu, ki bi združil slovenistične
interesente in obenem ponudil prostor organizirani predstavi slovenske
slovenistike.

Zdaj v predsedstvu MSK-ja ni nobenega slovenista, ki bi z zahtevo po
izpostavljenem mestu za slovenistiko v programu motil vseslovanski načrt
kongresa. Čeprav bodo priprave zato morda tekle bolj nemoteno, pa se je
treba soočiti z neprijetno platjo izrinjanja nacionalne filologije iz
kongresnega programa. Financiranje kongresa s strani slovenske države je v v
eliki meri odvisno od vere politikov, da je mednarodni slavistični kongres
priložnost za promocijo slovenistike, ali z besedami predsednice: "element
za dodatno utemeljitev prošnje za pridobitev finančnih sredstev na MŠŠ".
Financiranje MSK-ja bo po mojem precej odvisno od popularnega enačenja
slavistike s slovenistiko. V javnosti se v splošnem slabo razlikuje med
slovenistiko in slavistiko. Ljudem, ki učijo slovenski jezik in literaturo
in najbrž ne poznajo kaj dosti drugih slovanskih jezikov in razmer, pravimo
lepo po domače slavisti, osrednje slovenistično glasilo se imenuje
Slavistična revija, stanovsko društvo je za diplomante slovenščine, ruščine
in srbohrvaščine eno in isto in se kljub večinskemu deležu slovenistov
imenuje Slavistično društvo itd. Genetsko in strukturno je slovenistika res
del slavistike, inštitucionalno pa je položaj ravno obraten, saj je
slavistika (z izjemo samostojnih rusistike in južnoslovanske filologije) na
naši univerzi vključena v slovenistični študijski program in od slovenistike
močno odvisna.

Ta, ki ima v naši državi v roki mošnjo, jo nerad razvezuje za humanistične
potrebe. Če imamo srečo, se bo omehčal, ko ga bomo spomnili na slovenski
nacionalni interes. S stisnjenimi zobmi bo spustil cekin tudi zahodu, ki za
vključitev v klub privilegiranih zahteva to in ono, prav nič pa ne bo
razpoložen do zahtev z vzhoda, zlasti če bo tudi tu opazil enako
neobčutljivost za slovenski interes. Slovenskemu jeziku, literaturi in
kulturi ni na 13. mednarodnem slavističnem kongresu določeno nobeno vidno
samostojno mesto. Slovenisti se bodo razpršili po sekcijah tako, kot je bilo
to na drugih kongresih doslej, ali pa se bo zanje naknadno našla
vtihotapljena improvizirana sekcija, kjer bodo nastopali "zunaj konkurence".
Tak načrt kongresa je za Slovenijo kot gostiteljico žaljiv in daleč od
želje, da bi se ob tej priložnosti slovenistika organizirano predstavila
slavističnemu svetu.

K razrešitvi trenutne zoprne situacije lahko pripomore le predsednica
kongresa, ki ki naj v predsedstvu MSK-ja odločneje zastavi svojo besedo in
svojo vlogo za to, da slovenistika dobi status osrednje ali krovne kongresne
teme. Ker je Slovenija gostiteljica, se zdi ta predlog samoumeven in
neproblematičen. V nasprotnem primeru bo organizator težko prepričal državo
o potrebnosti njene finančne pomoči.

miran hladnik