[SlovLit] Za mestno nagrado Slovanski knjižnici!

[Miran Hladnik]

Slovlitjani, podprite prosim pobudo za podelitev nagrade glavnega mesta
Ljubljana Slovanski knjižnici. Koncipiral jo je Zoltan Jan v imenu
Slavističnega društva Slovenije, podprete pa jo lahko s samostojno tvorjeno
enostavčno povedjo v pismu na naslov

Komisija za priznanja Mestnega sveta
Mestna občina Ljubljana
Adamič Lundrovo nabrežje 2

Kopijo podpornega stavka pošljite Zoltanu Janu
(Zoltan.Jan na guest.neticom.si).

Tule je koncept utemeljitve:
====================

POBUDO ZA PODELITEV NAGRADE GLAVNEGA MESTA LJUBLJANA

V skladu z javnim razpisom priznanj Mestne občine Ljubljana za leto
2001Slavistično društvo Slovenije, predlaga, da se ena izmed nagrad glavnega
mesta Ljubljane podeli Slovanski knjižnici, ki letos praznuje stoletnico
delovanja in petinpetdesetletnico sedanjega poimenovanja ter je centralna
specialna humanistična knjižnica v Ljubljani in Sloveniji.

PODATKI, KI JIH ZAHTEVA RAZPIS
Kandidat: Slovanska knjižnica. Naslov: Ljubljana, Einspielerjeva ulica 1.
Vrsta priznanja: nagrada glavnega mesta Ljubljana.
Predlagatelj: Slavistično društvo Slovenije, Aškerčeva 2 , p.  p. 580,  1001
Ljubljana.
Predstavnik predlagatelja - oseba za stike: dr. Zoltan JAN, Cankarjeva 84,
5000 Nova Gorica,
tel.  05 30 22 556;  faks  05 30 02 733; e-pošta:
Zoltan.Jan na guest.neticom.si

UTEMELJITEV

Slovanska knjižnica je neposredna naslednica nekdanje Mestne knjižnice, ki
je nastala 1901. leta na pobudo ljubljanskega župana Ivana Hribarja in je
najprej delovala v okviru mestnega arhiva, tako da so po županovem naročilu
iz različnih uradov spravili knjige v posebno sobo na starem magistratu.
Vsakokratni mestni arhivar je opravljal tudi naloge knjižničarja. Tako je
bil prvi knjižničar Anton Aškerc, nato Oton Župančič, za njima pa so v
Slovanski knjižnici zavzeto delovali številni pomembni ustvarjalci, med
katerimi velja spomniti vsaj na dolgoletnega ravnatelja dr. Franceta
Dobrovoljca, na Franceta Vurnika, na dr. Jožo Mahniča, ki so daleč presegli
neposredne dolžnosti knjižničnih delavcev in se zapisali v kulturno
zgodovino Ljubljane in celotnega slovenskega naroda. Ustanova se je uspešno
razvijala in prevzemala vse pomembnejšo vlogo, ker uslužbenci svojih
dolžnosti niso jemali kot nepotrebno dodatno breme, istočasno pa svojega
dela niso opravljali le kot knjižničarji. Zavedali so se, da je za uspešno
opravljanje tega poklicnega poslanstva potrebna temeljita strokovna
podkovanost in široka razgledanost, kar jim je omogočilo, da so se
uveljavili tudi kot literarni zgodovinarji, kritiki in publicisti,
bibliografi, leksikografi itd.

Že 1904 je Anton Aškerc po nasvetu dr. Janka Šlebingerja  zaprosil
uredništva vseh slovenskih časnikov, da so knjižnici pošiljali po en
brezplačen izvod svojih izdaj. Ker je tedaj licejska knjižnica, predhodnica
današnjega NUK-a, kot dolžnostne izvode prejemala le tiske s Kranjske, je
bila današnja Slovanska knjižnica celo najpomembnejše nahajališče slovenskih
časnikov in drugih publikacij, ki so izhajale na Koroškem, Štajerskem, med
izseljenci . Gradivo se je bogatilo predvsem z darovi, knjižnica pa je
hranila tudi vse več dragocenega gradiva, med katerim naj opozorimo na
dragocene unikatne librete italijanskih oper iz 18. in začetka 19. stoletja.
Ko se je 1919. leta ustanovila ljubljanska univerza je knjižnica odstopila
del svojega gradiva slavističnemu seminarju, ki je bi povsem brez knjig in
mu tako omogočila izpolnjevanje nalog. Leta 1935 so knjižnico
reorganizirali, iz nje so izločili juridične knjige in jih prenesli v
Strokovno knjižnico, ostale pa v Turjaški dvorec (Gosposki 15). Čez dve leti
je že nastala zamisel, da bi se Mestna knjižnica preimenovala v Slovansko in
se ločila od arhiva, vendar do uresničitve tedaj še ni prišlo. Po nacistični
zasedbi Češkoslovaške 1939. leta je ing. S. Minovský, konzul v Ljubljani,
knjižnici podaril 2100 enot čeških, slovaških in lužiškosrbskih knjig iz
tako imenovane Masarykove knjižnice diplomatskega predstavništva v
Ljubljani, ki so imele enotno vezavo. Fond se je bogatil tudi s knjižničnim
gradivom raznih šol, ki so bile ukinjene. Dodatno poslanstvo je knjižnica
dobila, ko je strmoglavljeno letalo 1944. poškodovalo NUK in je Slovanska
knjižnica prevzela skrb za dolžnostne izvode. 1. marca 1946. je ministrstvo
za prosveto LRS s posebnim odlokom ustanovo preimenovalo v Slovansko
knjižnico, ki naj deluje kot okrožna študijska knjižnica za mesto Ljubljana
s posebno nalogo, da zbira predvsem knjige in periodiko v slovanskih jezikih
ter posreduje znanje o slovanskih narodih in njihovem življenju. V drugi
polovici šestdesetih let, ko je nastal sistem splošnoizobraževalnih
knjižnic, Slovanska knjižnica v njem ni našla ustreznega mesta in je
preživljala eno najhujših kriz. Razmišljalo se je celo, da bi naloge
ustanovitelja prevzelo Slavistično društvo Slovenije, tako da bi jo odtujili
ustanovitelju, mestu Ljubljana, in jo spremenili v društveno knjižnico.

Finančne, kadrovske in prostorske težave so vseskozi ovirale razmah ustanove
in njene dejavnosti, v določenih letih so celo ogrožali sam obstoj. Z
letošnjo preselitvijo v nove prostore na Einspielerjevi ulici se je
razpletla prostorska kriza, ne pa tudi statusne zagate te pomembne kulturne
ustanove, ki se je na tej točki svojega razvoja znašla pred novimi izzivi.
Na stari lokaciji so bili uporabniki knjižničnih uslug poleg številnih
pomembnih ljubljanskih kulturnih ustvarjalcev predvsem študentje
slovenističnih in sorodnih slavističnih strok, ki so se počutili v njenih
prostorih tako domače, da so jih izkoriščali tudi za krajše obiske v
"luknjah" med enim in drugim predavanjem, da so preverili kakšen podatek,
prelistali dnevne časopise ali pa se srečali in pogovorili s kolegi. Ob tem
je v Slovanski knjižnici, s pomočjo njenega gradiva in s pomočjo njenih
delavcev, ki so marsikdaj presegli dolžnosti knjižničarjev in se približali
vlogi mentorjev, nastalo ogromno neprecenljivih del, brez katerih si težko
predstavljamo današnjo kulturno, strokovno in znanstveno podobo Ljubljane in
širšega slovenskega prostora. Mnogi uveljavljeni in ugledni kulturni in
znanstveni ustvarjalci so si oblikovali svoj duhovni profil s pomočjo te
ustanove. Temu svojemu poslanstvu, ki ga je mogoče izpolnjevati zaradi
bogastva knjižničnega gradiva Slovanske knjižnice in delovnega programa, ki
ga uresničujejo zavzeti strokovni delavci, bo gotovo ostala zvesta tudi v
naslednjih sto letih.

Slovanski knjižnici, ki se je s selitvijo v nove prostore in ob hitrem
razvoju bibliotekarstva znašla na pomembni prelomnici svojega razvoja in
pred novimi izzivi, bo Nagrada glavnega mesta Ljubljane pomenila zavezo za
iskanje novih razsežnosti prihodnjega delovanja, istočasno pa bo pomenila
tudi priznanje njene vloge in pomena, ki ga je imela v stoletni rasti, me
katero je večkrat nudila odločilno oporo tudi najpomembnejšim slovenskim
nacionalnim ustanovam.

ZA SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
dr. Zoltan JAN

PRILOGE:
- Priporočilo Oddelek za slovanske jezike in književnosti na Filozofski
fakulteti v Ljubljani;
- Priporočila uporabnikov.