[SlovLit] Prekleti kadilci

Sob Mar 10 10:37:51 CET 2001

Slovlit berem z zamudo, zato šele zdaj reagiram na Kosovo kolumno (Miranova
replika je spodaj):

Kosa razumem, kot da odpira temeljni problem funkcije in cilja umetnosti
skozi problem ločevanja dobre in slabe umetnosti:
Umetniška dela lahko razporedimo v mrežo štirih kvadratov, kjer sta na eni
osi lahka in težka, na drugi pa dobra in slaba dela. Kako pri težkih delih
vem, ali sem nesposoben jaz kot bralec ali je morda nesposoben ustvarjalec?
In kako v lahkih izločim kič? Načelen odgovor je pogosto citiran: dobra
umetnost krepi bralčevo duhovno rast. Kaj pa v praksi? Kako vem, kdaj
"duhovno rastem"? Ko imam tak občutek? Ko ga nimam, pa ne rastem? Kakšni pa
so objektivni znaki duhovne rasti in kaj sploh je duhovna rast? Ali je to
sposobnost, ločevati pozitivno od negativnega (moralno od nemoralnega, lepo
od nelepega)? Ali obstaja ideološko nevtralni vrednostni sistem, da bi z
njegovega stališča lahko meril to sposobnost in to rast? In ali nismo potem,
ko smo duhovno dovolj odrasli, zavezani tudi k neki akciji, to pa bo
ideološka akcija? Potemtakem umetnost ni nekakšna brezinteresna
kontemplacija?

Drugi problem: 1. Ali je visoka umetnost, ki jo konzumira elita ("happy
few", pravi Kos), že zasnovana samo zato, da bo dostopna le eliti? 2. Ali pa
je elitnost le neželeno dejstvo - morda posledica slabe kulturne vzgoje in
lenobe potrošnikov? (Kje in kako potem vzgajati?)
1. Če prvo, potem taka stvar ni najboljša umetnost. Umetnost po definiciji
namreč prinaša nekaj dobrega. Če to dobro nekomu odtegujem, delam nekaj
slabega, nemoralnega. Nemoralno dejanje pa po predpostavki ni umetniško.
(Nekaj, kar je po definiciji dobro, ne more biti obenem slabo.)
Proizvod, ki vsebuje dóbro, in je obenem narejen tako, da bo dostopen kar
najširši množici, je torej boljši od opisanega (ki je proizveden zgolj za
elito) - ker je enostaven in ker množi dóbro. Torej moramo iskati pravo
umetnost ne med proizvodi, ki so komplicirani, da bi bili očitno elitni,
ampak med bolj preprostimi proizvodi, ki so namenjeni vsem. (Stara resnica,
da je med dvema podobnima rečema boljša tista, ki je enostavna.) Ločevanje
med dobrim in slabim pa je v tem primeru (ko je dobro narejeno za maso)
veliko težje kot tedaj, ko je dobro le to, kar je za elito. Ločevanje
dobrega od slabega je s te perspektive potrebno in plemenito opravilo (tega
nisem rekel ironično). To delo opravlja vsak sam, obenem pa upamo, da znajo
nekateri to bolje (ker so kvalificirani) - od njih pričakujemo pouk in
nasvet. Tu se že navezujem na Mirana.
Katera je tista institucija, ki opravlja to delo? Njeno ime nam je sicer
znano - literarna kritika. Tisto, kar nas vse bega, pa je, kako ona
funkcionira, kje se kritik uči svojega poklica? (Ne poklica v ameriškem
smislu, ampak v smislu poklicanosti k dobremu delu.) Kje naj si pridobi
moralne in estetske kompetence, če naj se na univerzi načeloma predava
znanost, ki z moralo in estetiko noče imeti nobene zveze? Čemu služi takšno
znanje? Uporabnosti? Zakaj samo uporabnosti? Zakaj se marsikomu od nas zdi
samoumevno, v oklepaj postavljati moralno komponento znanja in umetnosti?
2. Da ne bo pomote: ne zagovarjam hedonistične umetnosti, ki streže lenobi.
Za to, da bo umetnost na nas delovala dobro, se moramo njeni uporabniki
truditi: izobraževati, brati, gledati, poslušati (drugo vprašanje iz uvoda).
Tu ni nič drugače kot pri športu, morali, znanju itd. S tem postanemo
dovzetni za nove umetnostne poti k dobremu. Gre mi za vprašanje ločevanja in
za to, kako si pridobimo sposobnosti ločevanja. Ta sposobnost je po mojem
ideološko vezana, hkrati pa je ni mogoče zajeti v nek algoritem (ki bi ga
lahko vključili v univerzitetni kurikulum), ampak je vsaj v določeni meri
stvar intuicije. Torej intuicija, ki služi kakšni od ideologij - pa smo pri
pojmu kritiško znanstvene elite, ki gre Miranu (in ne le njemu) tako na
živce.

Aleš Bjelčevič

PS: Juretu Zupanu sem še dolžan odgovor, nisem pozabil.

>O pogrebcih prave umetnosti
>
>V ponedeljovi kulturni kolumni v Delu (26. 2.) je Janko Kos pod naslovom
>Umetnost danes in nikdar več ponovno vzel v misel nekdaj zelo premlevano
>Heglovo tezo o koncu umetnosti, ki da se morda uresničuje prav zdaj, saj se
>umetnostna raven ob vse večji umetnostni produkciji zniľuje in torej ne
>ustreza več najviąjim potrebam duha. Med pogrebci umetnosti Kos naąteva
>skeptične relativiste, ki jim je vse eno in ne ločijo med Preąernom in
>Koseskim, ideologe umetnostnega nihilizma in njihove anarhistične
>simpatizerje, postmoderno, ki ni pripravljena razlikovati med kičem in
pravo
>umetnostjo, in teorijo transmodernizma, ki je zvesta demokratičnemu
>izenačevanju vsega. Janko Kos se od demokracije, ki je naredila umetnosti
>táko ąkodo, obrne v elitizem, ko pravi, da je bila prava umetnost narejena
>največkrat le za "happy few" -- ta bo preľivela.
>
>Tudi jaz ne dvomim, da bo elitna umetnost preľivela, le plačevati si jo bo
>morala elita v prihodnjih straąnih časih demokracije sama. Bolj kot skrb za
>umetnost mi daje pri Kosovem prispevku misliti njegov pogled na vlogo
>umetnostnih ved in literarne ąe posebej. Osnovni opravek teh strok je po
>prebranem ločevanje med visokim in nizkim, pravim in laľnim, umetnostjo in
>ąundom. S tem se Kos navezuje na tiste poglede na literaturo, ki jih je v
>Pirjevčevi slogovni maniri leta 1971 formuliral Andrej Inkret takole:
>"Vpraąanje o poetičnem /.../ je vpraąanje o razliki med 'pravim' pesniąkim
>tekstom in 'kvazi' pesniąkim besedilom" (Jovan Vesel Koseski: Vpraąanje
>literarne zgodovine, str. 72). Vrednotenje naj bi bila prva naloga
>literarnih strokovnjakov; vodijo naj lestvico najboljąih avtorjev in del in
>sproti izločajo slabe. Razumem zadoąčenje ob moči in vplivu, ki ga táko
>avtoritativno delo nudi. Ali pa je ta hierarhični in ąportno tekmovalni
>pogled na literaturo res tako zelo simpatična alternativa demokratičnemu
>izenačevanju del in funkcionalni presoji njihovega namena in vloge?
>
>Ko sem ľe pri Inkretu. V omenjeni knjigi se je dotaknil naąe nedavne
>diskusijske teme o umetniku geniju. Na strani 68 stoji tale razlaga
>nepesnika Koseskega: "Pesnik torej ni izvoljena oseba, ki je posvečena v
>viąje, skrite resnice sveta, in poezija ni sakralna dejavnost, ki bi v
>ustvarjalni muki in trpljenju izrekala to viąjo, skrito resnico. Nasprotno,
>izdelovanje poezije je le naporna sluľba narodni stvari". Pravi umetnik
>torej je izvoljena oseba, ki ji je skozi ustvarjalno muko dan vpogled v
>skrito resnico sveta.
>
>Da brez trpljenja ni prave umetnosti? Kaj porečete ustvarjalci danaąnji?
>
>lp miran
>
>
>_______________________________________________
>SlovLit mailing list
>http://mailman.ijs.si/listinfo/slovlit
>Prispevke poąiljajte v goli besedilni obliki (Format --> Plain Text) na
naslov slovlit na ijs.si. ©umevce prikličite na zaslon z izbiro Format -->
Encoding --> Central European (ISO).
>