[SlovLit] Prekleti kadilci

[Miran Hladnik]

Spletke
O pogrebcih prave umetnosti

============

Spletke

Http://geocities.com/music_howitzer/besedila.htm -- besedila glasbene
skupine Howitzer.

Http://mila.ljudmila.org/litcenter/ -- Svetlana Makarovič, Prekleti kadilci.

Http://www.racunalnistvo-mp.si/narodne/ -- slovenske "narodne" pesmi.

============

O pogrebcih prave umetnosti

V ponedeljovi kulturni kolumni v Delu (26. 2.) je Janko Kos pod naslovom
Umetnost danes in nikdar več ponovno vzel v misel nekdaj zelo premlevano
Heglovo tezo o koncu umetnosti, ki da se morda uresničuje prav zdaj, saj se
umetnostna raven ob vse večji umetnostni produkciji znižuje in torej ne
ustreza več najvišjim potrebam duha. Med pogrebci umetnosti Kos našteva
skeptične relativiste, ki jim je vse eno in ne ločijo med Prešernom in
Koseskim, ideologe umetnostnega nihilizma in njihove anarhistične
simpatizerje, postmoderno, ki ni pripravljena razlikovati med kičem in pravo
umetnostjo, in teorijo transmodernizma, ki je zvesta demokratičnemu
izenačevanju vsega. Janko Kos se od demokracije, ki je naredila umetnosti
táko škodo, obrne v elitizem, ko pravi, da je bila prava umetnost narejena
največkrat le za "happy few" -- ta bo preživela.

Tudi jaz ne dvomim, da bo elitna umetnost preživela, le plačevati si jo bo
morala elita v prihodnjih strašnih časih demokracije sama. Bolj kot skrb za
umetnost mi daje pri Kosovem prispevku misliti njegov pogled na vlogo
umetnostnih ved in literarne še posebej. Osnovni opravek teh strok je po
prebranem ločevanje med visokim in nizkim, pravim in lažnim, umetnostjo in
šundom. S tem se Kos navezuje na tiste poglede na literaturo, ki jih je v
Pirjevčevi slogovni maniri leta 1971 formuliral Andrej Inkret takole:
"Vprašanje o poetičnem /.../ je vprašanje o razliki med 'pravim' pesniškim
tekstom in 'kvazi' pesniškim besedilom" (Jovan Vesel Koseski: Vprašanje
literarne zgodovine, str. 72). Vrednotenje naj bi bila prva naloga
literarnih strokovnjakov; vodijo naj lestvico najboljših avtorjev in del in
sproti izločajo slabe. Razumem zadoščenje ob moči in vplivu, ki ga táko
avtoritativno delo nudi. Ali pa je ta hierarhični in športno tekmovalni
pogled na literaturo res tako zelo simpatična alternativa demokratičnemu
izenačevanju del in funkcionalni presoji njihovega namena in vloge?

Ko sem že pri Inkretu. V omenjeni knjigi se je dotaknil naše nedavne
diskusijske teme o umetniku geniju. Na strani 68 stoji tale razlaga
nepesnika Koseskega: "Pesnik torej ni izvoljena oseba, ki je posvečena v
višje, skrite resnice sveta, in poezija ni sakralna dejavnost, ki bi v
ustvarjalni muki in trpljenju izrekala to višjo, skrito resnico. Nasprotno,
izdelovanje poezije je le naporna služba narodni stvari". Pravi umetnik
torej je izvoljena oseba, ki ji je skozi ustvarjalno muko dan vpogled v
skrito resnico sveta.

Da brez trpljenja ni prave umetnosti? Kaj porečete ustvarjalci današnji?

lp miran