[SlovLit] Zdaj sem umetnik in publikum obenem (Ivan Cankar)

[Miran Hladnik]

Jezikoslovci help
Umetnik : družba

=============

Jezikoslovci help

Preprosti ljudje si pod jezikoslovjem predstavljajo pravopis. Jezikoslovec
naj bi znal povedati, kako se reče prav in kaj je s kakšnim stavkom narobe.
Nekaj goriva takim pričakovanjem daje tudi stroka sama, kadar izjavlja, da
je določena forma v skladu z jezikovno strukturo, kakšna druga pa ne. Tista,
ki ustreza duhu ali naravi jezika, je pravilna, tisto, ki ni skladna z
imanentno logiko jezikovnega razvoja, pa je treba preganjati. Moje težave
nastopijo z vprašanjem, kako ločevati med "dobrimi", "pravilnimi" ali
strukturno upravičenimi notranjimi zakonitostmi in "zlimi", "napačnimi",
zunanjimi vplivi, ki "pačijo" jezik. Ali ni to, kar imamo danes za pristno,
domače, slovensko in pravo, za normalno ali vsaj normirano, nastalo kot
posledica tujih vplivov, npr. kralj iz Karel ipd.? --- Pri maskulinizaciji
(pomoštvenju?) ženskih samostalnikov (prim. copati namesto copate) menda ne
gre za zle tuje vplive -- ali je potem čisto vseeno, če se zgražamo nad že
prevladujočo moško obliko, ker bomo že jutri rekli tudi cigareti namesto
cigarete, v ednini pa copat in cigaret? Ali sem prehud relativist, če rečem,
da je razlikovanje med pravilnimi in nepravilnimi oblikami nepotrebno in da
je merodajna večinska raba, ki naj po dogovoru postane norma.

==========

Umetnik : družba

O razmerju med umetnikom in družbo, ki je bilo ena od prejšnjih tem v
Slovlitu, govori izrecno Cankar v Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Leta
1951 je v reviji Novi svet besedilo vzel pod kritično lupo Taras Kermauner.
Ker teksta nisem poznal, mi ga je priporočil v branje in ubogal sem ga.
Povzemam K. izjavo, da je bil Cankar ustvarjalec, ki je še potreboval
publiko in njeno priznanje in je bil nad obojim hudo razočaran. Zato se je v
Pohujšanju skozi umetnika Petra oprijel fantastične iluzije, da lahko živi
brez priznanja domovine in občinstva oz. da ju lahko celo terorizira, češ, v
grešni uri in v lahkomiselnosti ste dopustili rojstvo umetnosti (kulture),
zdaj pa jo kar vzdržujte. Peter se v koncu Pohujšanja takemu izsiljevanju
naroda odpove in pobegne, ker ga razmerje ustvarjalno ne navdihuje. Moje
vprašanje se glasi: ali je ta odpoved usmerjevalna in zavezujoča še danes?
Nam med vrsticami sporoča, da je inštitucija državnih kulturnih subvencij in
nagrad smiselna samo do trenutka, ko kulturna komunikacija vključuje vse tri
elemente sistema: avtorja, delo in sprejemnika, vprašljiva pa postane, kadar
avtor postane edini konzument svojega dela (oziroma kadar je publika samo iz
kolegov ustvarjalcev). Nemci rečejo delom v takem zaprtem sistemu
Literatenliteratur, Cankar pa je s Petrom v Pohujšanju potožil takole:

Nekoč sem bil umetnik in življenje
je bilo moj model in moja snov,
sodnik in publikum. Zdaj sem umetnik
in publikum obenem. Blagor meni!
Pijača sem, ki se opaja sama,
in sonce sem, ki sije samo sebi,
in ogenj sem, ki sebi sam gori.
Nikomur na veselje, ne na žalost!

lp miran