[SlovLit] Fw: Vabilo na predavanje V. Bitija

[Miran Hladnik]

Slovensko društvo za primerjalno književnost in Oddelek za slovanske jezike
in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani vabita na predavanje. V
sredo, 8. novembra 2000, bo ob 15.30 v predavalnici št. 2, v pritličju
Filozofske fakultete, Aškerčeva 2, Ljubljana, nastopil prof. dr. Vladimir
Biti s Filozofske fakultete v Zagrebu, pisec niza knjig s področja literarne
teorije (mdr. Pojmovnik suvremene književne teorije, Zagreb 1997, Strano
tijelo pri/povijesti, Zagreb 2000), s temo Granica pri/povijesti.
Predavanje, problemsko navezano na Bitijevo najnovejšo knjigo, bo v
hrvaščini.
Marko Juvan

Prilagam povzetek predavanja (moj prevod).
Vladimir Biti: Meja zgodbe/zgodovine
Razprave o predstavljanju holokavsta so v zadnjem času zaostrile vprašanje o
verodostojnosti zgodovinskega besedila. Vprašanje pa je bilo s svojimi
daljnosežnimi posledicami vred postavljeno že tedaj, ko je R. Barthes v
Diskurzu zgodovine (1967) resničnosti spodbijal pravico do položaja
?neizprosnega jamstva? takšne verodostojnosti. Heglovski aksiom o skladnosti
historičnega predstavljanja z zgodovinsko resničnostjo je namreč
zgodovinopisju za dolgo zagotovil privilegiran položaj med humanističnimi in
družboslovnimi vedami, saj mu je omogočil postavljati brezpogojni dejstveni
okvir za njihove pogojne interpretacije. Barthes se sprašuje, zakaj bi bila
edino zgodovinska resničnost brezpogojna norma, druge vrste stvarnosti pa
zgolj odkloni od nje? Ali ni tudi ona prav tako proizvod določenega načina
predstavljanja, takšnega, ki mu je v nasprotju z drugimi načini uspelo
prikriti razmere svoje proizvodnje in tako postati nekaj samoumevnega? S tem
je bila teoretska pozornost s predstavljanja stvarnosti prestavljena na
mehanizme, s katerimi zgodovinopisni diskurz pri adresatu uresničuje svojo
prepričljivost. Zgodovinopisni tekst se je iz konstativa spremenil v
performativ, zato se je interes za njegovo predstavitveno resničnost
premaknil k preučevanju pogojev za njegovo komunikacijsko verodostojnost. To
se izrecno razlaga kot reakcija na spremembo žarišča, ki jo je v tedanji
zgodovinopisni praksi izzvala t. i. šola nove zgodovine. Tudi nje ni več
zanimalo opisovanje tega, kakšna je bila stvarnost, ampak razčlemba
vprašanja, zakaj so jo kot takšno predstavljali. Podoben obrat je v tedaj
sodobni literarni praksi diagnosticiral G. Genette (Meje pripovednega
teksta, 1966); ugotovil je, da je umetniški roman prepustil zgodbo svojim
trivialnim nadomestkom, sam pa se je obrnil k prisluškovanju ?mrmranja
svojega lastnega diskurza?. Naratologi skratka legitimirajo svojo analitično
obravnavo ?pogojev omogočanja? pripovednega besedila tako, da njegov
predstavitveno-predočitveni modus označujejo kot preseženo ?stvar
preteklosti?. Zgodba/zgodovina (pri/povijest) pa še naprej išče neosveščene
žrtve med tistimi avtorji in bralci, ki ji, zapeljani od njenih retoričnih
mehanizmov, spontano pripisujejo resničnostno težo ? gre ravno zato, da je
ene in druge treba ?razsvetliti?.
V predavanju bom skušal slediti zaporednim in trdoživim teoretskim
prizadevanjem, da bi zgodbo/zgodovino osvobodili od ?naivne? resničnostne
teže, kot fazi nekakšne ?dekontaminacije?, ki se je začela z opisano
naratološko razmejitvijo. Ta je vodila k večkratni transformaciji pojma
diskurz oziroma performativ, ki se je kot nova legitimizacijska opora za
verodostojnost vztrajno skušal rešiti svojega ?tujka? (?stranog tijela?) ?
dokler ga nazadnje ni neopazno utelesil.