[SlovLit] Julijske spletnoliterarne spodube

[Hladnik Miran]

Kako naj avtor sporoči bralcu, da je pametnejši in všečnejši od
pripovedovalca?

Planinskoliterarna ali literarnoplaninska ekskurzija Po Kekčevih poteh je
uspela. Zbralo se je 26 trmastih in vzdržljivih študentov in nekaj personala
z ljubljanske in mariborske slavistike (slednjo je pripeljal Miran Štuhec).
V megli smo se povzpeli na Križ in posončili na Rušju pri bivaku IV.
Spokojno planinsko vzdušje je tistim, ki so bili slučajno kje v bližini,
občasno motilo glasno Hladnikovo razmišljanje ob knjigi, ki mu ni dala v
miru prespati prejšnje noči. Ob novem romanu Matjaža Podlogarja Nuna in
funkcionar se je nebogljeno spraševal, ali je za pravično oceno dela res
treba poznati podrobnosti iz avtorjeve biografije. Če ima zgodba namreč
avtobiografsko podlago, potem mu ne bi bila nič posebnega, če pa si je avtor
zavestno postavil v vlogo naivnega pripovedovalca, potem bi se mu zdelo
besedilo zelo posrečeno. Ali je za oceno nujno poznati avtorjevo intenco?
Pri romanu Zvenenje v glavi vemo, da gre za zavestno izbiro naivnega
pripovednega načina, ker ga je pač napisal profesionalec Drago Jančar, pri
Matjažu Podlogarju pa tega podatka ni in se ne znamo odločiti. Pomagajte,
prosim, zdvomljenemu bralcu! Knjigo bom kmalu vrnil v oddelčno knjižnico, k
branju pa naj spodbudi oznaka, da je to roman s privlačno
kontrolorškrobarsko kombinacijo erotike in politike.

Promocija slovenske kulture na tujem

Pred tedni je lončarka in pesnica Ifigenija Simonović v Delu izrekla dokaj
ostrih besed na račun nacionalnih kulturnih predstavništev v tujih državah.
Celo pri Nemcih in Francozih, kadar ti tržijo svojo kulturo v tujini, je
kljub izvrstni organizaciji in visokem renomeju nastopajočih odziv publike
skromen in ne upravičuje državnih investicij. Slovenci smo še posebej
občutljivi na to, kaj mislijo o nas drugi, in nas zanima vse, kar izrekajo o
nas. Včasih se zdi, da je naša identiteta v veliki meri odvisna prav od
tega. Vprašanje pa je, koliko sploh druge naša (literarna in kulturna)
specifika zanima: od slovenskih besedil, prevedenih v tuje jezike, je bilo
do zdaj namreč najuspešnejše tisto, ki o nas samih sploh ne govori, tj.
Bartolov zgodovinski roman o muslimanski sekti izmailcev Alamut. Ali ni
torej skrb za lastno podobo v tujih očeh vsaj na literarnem področju (s
prizadevanjem biti preveden in predstavljen tujcem) pretirana in
neekonomična?

Spletki

Http://www.stoa.org/hippo/ -- Komentirana elektronska izdaja Izpovedi sv.
Avguština.
Http://culturemachine.tees.ac.uk/frm_f1.htm -- Culture Machine -- omrežni
časopis z zelo zanimivimi članki o literaturi, njenem razmerju do
filozofije, hipertekstu itd.

lp miran