[Agor] Fw: Jutri na ISH: VSE POTI VODIJO V ATENE (program&povzetki)
Maja Suncic
maja.suncic at siol.net
Mon May 17 10:36:32 CEST 2004
INSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATIS
FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI HUMANISTIČNI ŠTUDIJ, LJUBLJANA
PROGRAM ANTROPOLOGIJA ANTIČNIH SVETOV
se pridružuje vsestranskim globalnim razpravam o širokem kulturnem in
intelektualnem kontekstu olimpijskih iger od antike do sodobnosti in v
odštevanju do začetka poletnih olimpijskih iger organizira znanstveno
konferenco z naslovom:
VSE POTI VODIJO V ATENE
V torek, 18. maja 2004 s pričetkom ob 9.30 uri v prostorih ISH, Breg 12,
I. nadstropje, Ljubljana
Pozdravni nagovor na konferenci bo imel njegova ekscelenca, gospod
George Nicolaidis, veleposlanik Grške ambasade v Republiki Sloveniji.
Organizatorki konference: asist. dr. Maja Sunčič ( maja at ish.si
<mailto:maja at ish.si> ) in prof. dr. Svetlana Slapšak ( svetlana at ish.si
<mailto:svetlana at ish.si> )
20 minutnim referatom bodo sledile 10 minutne diskusije, program in
povzetki referatov v nadaljevanju in na strani www.ish.si
<http://www.ish.si/> .
Vljudno vabljeni!
PROGRAM KONFERENCE (VSE POTI VODIJO V ATENE, torek, 18. maj 2004):
9.30 - 9.40
Nj. Eksc. gospod GEORGE NICOLAIDIS, grški veleposlanik:
Otvoritev konference
9.40 - 10.00
Tomaž PAVLIN:
Od Olimpije do Aten - rojstvo modernih olimpijskih iger
10.00 - 10.10
RAZPRAVA
10.10 - 10.30
Boštjan ŠAVER:
Šport, mitologija heroja in olimpijskega junaka
10.30 - 10.40
RAZPRAVA
10.40 - 10.55
PREMOR
10.55 - 11.15
Svetlana SLAPŠAK:
Športnice zunaj iger: Atalanta in ostale
11.15 - 11.25
RAZPRAVA
11.25 - 11.45
Daniel LEVSKI:
Ženski aplavz kot nagrada (Ali in kako smo brali Coubertina in
Pavzania?)
11.45 - 11.55
RAZPRAVA
11.55 - 12.05
PREMOR
12.05 - 12.25
Milan HOSTA:
Olimpizem med individualizmom in transnacionalizmom
12.25 - 12.35
RAZPRAVA
12.35 - 12.55
Maja SUNČIČ:
Reciklirani Pindar in manipulacije olimpijskih zmagovalcev: individualni
uspeh za kolektivno (zlo)rabo
12.55 - 13.05
RAZPRAVA
13.05 - 14.00
KOSILO
14.00 - 14.20
Marko MARINČIČ:
Zborska pesem za solo glas. Umetnostni parazitizem kot fikcija spektakla
14.20 - 14.30
RAZPRAVA
14.30 - 14.50
Aleš KRANJC KUŠLAN:
Ali tudi Zevs pije Coca-Colo, ko gleda olimpijske igre?
14.50 - 15.00
RAZPRAVA
15.00 - 15.20
Ana PREMK:
Upodobitve športnih disciplin na atenskih amforah
15.20 - 15.30
RAZPRAVA
15.30 - 15.45
PREMOR
15.45 - 16.05
Jernej PISK:
Agon kot bistvo olimpijskih tekmovanj
16.05 - 16.15
RAZPRAVA
16.15 - 16-35
Vesna MERC:
>Situlske igre<. Pregled interpretacij situlske umetnosti s poudarkom na
prizorih boksa
16.35 - 16.45
RAZPRAVA
16.45 - 17.00
PREMOR
17.00 - 17.20
Matjaž BERGER:
Leni Riefenstahl in Philippe Decoufle - paradigmi spektakelske prakse
znotraj historiata otvoritev olimpijskih iger (Berlin 1936 in
Albertville 1992)
17.20 - 17.30
RAZPRAVA
17.30 - 17.50
Miro KLINE, Nuša FAIN, Anja ZAGOMILŠEK:
Ustvarjanje podob OI in procesi njihovega prenosa na različne entitete
(države, mesta, zmagovalce, tržne znamke in potrošnike)
17.50 - 18.00
RAZPRAVA
18.00 - 18.20
Božidar SLAPŠAK:
Šport v polisu, šport med polisi
18.20 - 18.30
RAZPRAVA
18.30
ZAKLJUČEK KONFERENCE
Doc. dr. Tomaž PAVLIN, univ. dipl. zg. in soc. kult.,
Katedra za sociologijo in zgodovino športa Fakultete za šport
<http://www.sp.uni-lj.si/zaposleni/index.asp?Enota=2&Id=33>
Od Olimpije do Aten - rojstvo modernih olimpijskih iger
Moderne olimpijske igre, festival športa, so že dlje časa stalnica
našega življenja, čeprav so v zgodovini človeštva prisotne le dobrih sto
let. Športni delavci so se v zagotavljanju družbene vloge športa v 19.
stoletju ozrli po antičnem modelu in ga prenesli v aktualni čas, pri
čemer ima največ zaslug Francoz Pierre de Coubertin.
Asist. Boštjan ŠAVER, univ. dipl. kult., mladi raziskovalec
Oddelek za kulturologijo Fakultete za družbene vede
<http://www.fdv.uni-lj.si/>
Šport, mitologija heroja in olimpijskega junaka
Podoba heroja ali junaka je v človeški zgodovini od nekdaj predstavljala
instrumentalno reprezentacijo, ki je v luči številnih religioznih,
političnih in drugih ideologij pogosto služila kot mediator dominantne
družbene ideologije in reprodukcijski medij družbenega reda. V kratkem
teoretičnem ekskurzu bom tako razčlenil implicitne strukture, ki
povezujejo institucijo športa z ostalimi dimenzijami družbe - kot so
religija, kultura, mediji, politika ipd. Družbena konstrukcija
(športnega) heroja ali junaka je tako najbolj eksplicitna v polju športa
kot aspekta kolektivnega, športa kot popularne kulture in medijskega
narativa, športa kot religije, športa kot rituala, športa kot mita in
športa kot vojne. Nedvomno predstavlja izjemen primer združevanja
tovrstnih aspektov kulture in športa fenomen antičnih/modernih
olimpijskih iger, ki so lik (športnega) heroja ali junaka petrificirale
tudi in predvsem v sodobni družbi.
Red. prof. dr. Svetlana SLAPŠAK, prof. lat. in gr.
Program Antropologije antičnih svetov ISH - Fakultete za podiplomski
humanistični študij, Ljubljana <http://www.ish.si/d_aas_program.htm>
Ženske zunaj iger: Atalanta in druge
Mitološki, literarni in zgodovinski primeri športnega tekmovanja žensk v
antiki so redki in se jih da razlagati kot žensko subverzijo
ritualno-socialnega modela, posebej v primerjavi z ustno tradicijo
Balkana, kjer se tekmovanje mladega moškega in mlade ženske praviloma
konča z zmago ženske. Za razliko od Amazonk, ki ustrezajo številnim
fantazmam državljana polisa (razgaljeno telo, nasilje, drugi - ženska in
obenem barbar), a z moškimi ne tekmujejo, temveč so vedno v konfliktu z
moškim svetom, se nekatere junakinje obnašajo agonalno - denimo
Atalanta. Ženske v tekmovanjih izgubljajo, ker jih >izda< njihova ženska
narava in odsotnost podpornega kolektiva, in ker nimajo pravega motiva.
Pravi motiv za zmagovanje je obljuba analogne zmage v vojni. Mir med
igrami pač pomeni predvsem premor med vojnami, ki se bodo nadaljevale
čim si športniki pridobijo slavo in veščino in jih izkoristijo za svoj
kolektiv (polis). Ženske torej ne sodelujejo v igrah (športnih
tekmovanjih), ker ne sodelujejo v analognih socialnih praksah, predvsem
v vojni.
Veliko vprašanj, ki jim ne bo mogoče najti odgovorov, zagotovo pa bodo
odprla področje možnega dialoga.
Daniel LEVSKI, prof. fil. in univ. dipl. lit. komp., podiplomski študent
Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/filo/default.htm>
Ženski aplavz kot nagrada (Ali kako smo brali Coubertina in Pavzania?)
Naslov tega prispevka se na prvi pogled zdi provokativen in kar sili k
novemu vprašanju: kaj bi utegnila imeti skupnega sloviti baron de
Coubertin, uradni idejni oče in obnovitelj Olimpijskih iger nove dobe,
in grški zgodovinar Pavzanias? Kaj imata skupnega človeka, ki ju loči
dobrih šestnajst stoletij evropske zgodovine? Pravzaprav nič - razen
nekaj vrstic, ki sta jih oba velika moža, vsak na svoj način in znotraj
lastnega zgodovinskega programa namenila ženskam v športu.
In zgodovina zgodovinopisja je, kot bi rekel Paul Veyne, tri četrtine
napisana iz domišljije in ena četrtina iz virov in dokumentov. Zgodovina
je tudi roman z dejanji in osebnimi imeni, in kot bralci smo
pripravljeni verjeti vsemu, kar beremo, dokler beremo ...
Splošno sprejeto mnenje je, da so starogrške ženske bile v absolutno
podrejenem položaju: niso imele volilne pravice, niso se udeleževale
političnega življenja in dogodkov na agori, celo v gledališču so ženske
vloge igrali moški. In na koncu še kronski dokaz: ženskam ni bilo
dovoljeno udeleževati se Olimpijskih iger - in še več: niti gledati niso
smele in pod grožnjo smrtne kazni jim je bilo prepovedano celo vstopiti
na širše področje prizorišča iger.
Avtoriteta in vir podatkov je Pavzanias. In Pavzanias pravi: >Če
potujete iz Skilosa po poti proti Olimpiji in preden prečkate Alfeios,
stoji tam gora z visokimi in zelo strmimi pečinami. Ime gore je Tipaion.
V Elidi imajo zakon, po katerem vržejo s teh pečin vsako žensko, ki bi
jo odkrili na Olimpijskem festivalu ali pa celo samo na drugi strani
Alfeosa ... <. Toda, kot bi od renesanse dalje vsi razlagalci na tem
mestu nehali z branjem ...
Asist. Milan HOSTA, prof. šp. vzg.
Katedra za filozofijo športa Fakultete za šport
<http://www.sp.uni-lj.si/zaposleni/index.asp?Enota=2&Id=15> in
doktorand na Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/filo/default.htm>
Olimpizem med individualizmom in transnacionalizmom
Mnogo razprav, kritik in kontroverznosti se v interpretaciji modernega
olimpizma dotika nacionalnega, ki se vtke v zgodbo že od samih začetkov
ideje oživitve Olimpijskih iger. Sam Coubertin se zaveda pomembnosti
internacionalizma za preživetje olimpijske ideje v sodobnem svetu in
tudi nakaže, kako ga je treba razumeti - pri tem zavzame realistično in
ne utopistično pozicijo.
V tej razpravi povzamemo Coubertinovo idejo internacionalizma in ga
umestimo tako, da sledimo predpisani ritualizirani formi Olimpijskih
iger. Na ta način zagovarjamo kompleksnost problematike, ki je mnogokrat
naivno in redukcionistično obravnavana. Simbolna in s tem tudi ritualna
ter identitetna vrednost Olimpijskih iger se namreč po našem mnenju
razteza od individualizma preko nacionalizma in interacionalizma do
transnacionalizma.
Asist. dr. Maja SUNČIČ, univ. dipl. prim. jez. in prof. gr. jez.
Program Antropologije antičnih svetov ISH - Fakultete za podiplomski
humanistični študij, Ljubljana <http://www.ish.si/d_aas_program.htm>
Reciklirani Pindar in manipulacije olimpijskih zmagovalcev: individualni
uspeh za kolektivno (zlo)rabo
Olimpijski zmagovalec je bil in je še vedno znak, ki ga evociramo in
vpenjamo v poljubne kontekste. Dejstvo zmage sicer lahko ostaja
nespremenjeno, vendar je za kolektivno (zlo)rabo mnogokrat perifernega
pomena, saj se član kolektiva z zmago lahko poistoveti zgolj na ravni
prisvajanja za ustvarjanje kolektivne identitete na podlagi
individualnega dosežka. Za olimpijskega zmagovalca ni bila in še vedno
ni dovolj zmaga, da bi se zapisal v kolektivni spomin in s svojim
dosežkom transcendentiral trenutek zmagoslavja v trajni zapis in slavo v
kolektivnem spominu. Prvi akt manipulacije predstavlja zapis imena, ki
naj zmagovalca iztrga kolektivni pozabi, vendar ga prav zapis spremeni v
znak, ki ga je mogoče kasneje napolniti s poljubno vsebino. Antični
grški pesnik Pindar predstavlja vzor slavilne pesmi, vendar tudi Pindar
v veliko primerih ravno tako postane zgolj znak, ki ga s poljubno
evokacijo in reciklažo lahko premeščamo v druge kontekste ter celo v
najbolj banalnih slavilnih odah prepoznavamo elemente >Pindarizma<.
Za primerjavo si bomo ogledali vsem dobro znani primer slovenskega
olimpijskega prvaka Leona Štuklja, ki je v slovenskem imaginariju v
različnih obdobjih nastopal kot znak s spreminjajočo se evokativno
vrednostjo. Po športnih triumfih med 1. in 2. svetovno vojno, ko se je v
kolektivni spomin zapisal kot junak, so Štuklja po 2. svetovni vojni
povsem izbrisali iz kolektivnega spomina in njegove triumfe
razvrednotili. Od konca šestdesetih let 20. stoletja so se v njegovem
rojstnem Novem Mestu in tudi širše spomnili nanj ter njegove uspehe
ponovno začeli evocirati in reciklirati za kolektivno (zlo)rabo -
podobno kot nekdaj antične zmagovalce so ga zasuli z mestnimi in
državnimi častmi. Največje manipulacije na lokalni, državni in
mednarodni ravni pa je bil Leon Štukelj deležen ob 100. letnici modernih
OI v Atlanti in ob praznovanju 100. rojstnega dneva, ko je bil deležen
>Pindarizma< na vseh ravneh. Za razliko od antičnih zmagovalcev, katerih
zgodbe poznamo samo iz pripovedovanja drugih, pa je Štukelj spregovoril
tudi sam in dodal evociranemu znaku še >človeško< dimenzijo.
Doc. dr. Marko MARINČIČ, prof. lat. in gr. jez.
Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/Klasfilol/default.htm>
Zborska pesem za solo glas. Umetnostni parazitizem kot fikcija spektakla
V skladu z idealizirajočo predstavo o grških športnih tekmovanjih kot
harmonični sintezi fizičnega in duhovnega, športa in umetnosti, si
Pindarove ode v čast športnim zmagovalcem (epinikije) tradicionalno
predstavljamo kot spektakularen vrh prireditev, kot razkošno insceniran
zborski spektakel, ki individualni triumf fizične moči emblematično
umesti v kolektivni religiozni in politični kontekst. V ozadju teh
spektaklov se po tradicionalni razlagi skrivata dva
komplementarno-konkurenčna interesa: Pindarova aristokratska ideologija,
ki se skuša rešiti z družbenega obrobja z religiozno univerzalizacijo
aristokratske etike, ter individualni politični, finančni in promocijski
interesi naročnikov. Sodobnih olimpijskih iger od Berlina do Aten so se
omenjeni interesi polaščali tudi po neposrednem zgledu starogrških
športnih iger, le da se umetnostno mecenstvo tu umika neposrednemu in
razvidnemu prilaščanju umetnostnih in kulturnih tradicij.
V novejšem času se velik del interpretov Pindarove poezije (med njimi je
najpomembnejša Mary Lefkowitz) odločno nagiba k domnevi, da je 'zbor' v
velikem delu ali v vsej Pindarovi poeziji zgolj fikcija kolektivne
avtoritete; individualni 'pesnikov' glas po tej razlagi ni vsiljivec, ki
disonantno prebija glas kolektiva, temveč je pindarska oda že v
izhodišču 'pesem za solo glas'. Ker je za številne epinikije izpričano,
da so jih izvajali šele po zmagi, na naročnikovem dvoru, je mogoče v
zvezi z grškimi igrami govoriti predvsem o umetnostnem mecenstvu in
parazitizmu, ne pa o velikem, kolektivnem in javnem 'triumfu umetnosti'
in tudi ne o javnem prilaščanju le-te. Novodobnim olimpijskim
prilastitvam umetnosti in Grčije se tako antični zgled izmika - izmika
kot 'triumf telesa in duha', pa tudi kot opravičujoč zgled uzurpacije.
Aleš KRANJC KUŠLAN, univ. dipl. soc. kult. in fil., podiplomski študent
Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/sociologija/default.htm>
Ali tudi Zevs pije Coca-Colo, ko gleda olimpijske igre?
Kaj imata skupnega udeleženec antičnih olimpijskih iger in udeleženec
sodobnih olimpijskih iger? Ali so korenine sodobnih olimpijskih iger res
v antičnih olimpijskih igrah? Ali lahko sploh govorimo o športniku in
športu v antični Grčiji? Katera ideologija je stala za antičnimi in
katera stoji za sodobnimi olimpijskimi igrami?
Ker olimpijske igre po skoraj 2 tisočletjih zopet prihajajo na grška
tla, bom skozi odgovore na zgornja vprašanja poskušal pokazati skupne
točke in razlike med sodobnimi in antičnimi igrami, in sicer predvsem
skozi družbeno pozicijo udeleženca iger tako v antiki kot danes in pa
skozi primere ideološke zlorabe antičnih iger v >proizvodnji< sodobnih
olimpijskih iger.
Ana PREMK, prof. fr. in lat. jez., prevajalka
Upodobitve športnih disciplin na atenskih amforah
Vse od najzgodnejšega obdobja dalje so podeljevali v Grčiji ob večjih
tekmovanjih nagrade, kar se omenja v pisnih virih ali na upodobitvah.
Večinoma gre za vence, kovinske vrče ali denarne nagrade. Te nagrade so
se ohranile le poredkoma, izjemo pa predstavljajo panatenajske nagradne
amfore, ki so jih v večjem številu našli pri izkopavanjih. Za razliko od
olimpijskih, istmijskih in nemejskih iger, kjer so zmagovalce ovenčali z
lovorjevim vencem, so pri atenskih igrah zmagovalcem podarili amfore z
oljem. Predmet prispevka so poleg poslikav, ki sledijo točno določeni
shemi, znotraj katere so na zadnji strani amfor upodobljeni motivi
tekmovalnih disciplin, tudi oblika, prostornina, uporaba amfor in
odstopanja od norme, število nagradnih amfor glede na posamezno
disciplino in njihova vrednost, kasnejša usoda amfor idr. Iz motivov na
amforah je možno rekonstruirati obliko tekmovalnih disciplin, ki so bile
tudi sestavni del olimpijskih iger.
Jernej PISK, prof. šp. vzg., podiplomski študent
Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/filo/default.htm>
Agon kot bistvo olimpijskih tekmovanj
Mnenja o tem, ali so današnje Olimpijske igre neposredne naslednice
antičnih, so deljena. Nekateri trdijo, da niso, in da današnji šport s
športnimi tekmovanji nima nič opraviti z antičnimi praksami. Spet drugi
pa v obrambo dolge zgodovine športa postavljajo obilo trditev, ki kažejo
na to, da se je vendarle moderni šport razvil na osnovah antičnega
športa. Bistvena značilnost antičnega grškega človeka, kot tudi antične
grške kulture nasploh, ki je navdihovala tudi nastanek in ohranjanje
samih antičnih športnih tekmovanj, je agon. In v kolikor lahko ta agon
prepoznamo tudi v samem bistvu današnjega človeka, lahko ugotovimo, da
imajo sodobne Olimpijske igre z antičnimi še mnogo več skupnega, kot pa
zgolj zunanjo pojavno obliko posameznega športnega tekmovanja.
Vesna MERC, univ. dipl. arheol., podiplomska študentka
Program Antropologije antičnih svetov ISH - Fakultete za podiplomski
humanistični študij, Ljubljana <http://www.ish.si/d_aas_program.htm>
>Situlske igre.< Pregled interpretacij situlske umetnosti s poudarkom na
prizorih boksa
Prve temeljne interpretacije situlske umetnosti sodijo v čas konca 19.
stol. Od tega obdobja naprej je sledila živahna diskusija o dataciji,
izvoru in predvsem pomenu podob, ki se ni polegla vse do danes. Homerski
model, aplikacija historičnih, mitoloških in arheoloških paralel iz
Grčije, je bil utemeljen predvsem na geografski bližini območij. Pod
vplivom poprocesne arheologije so v zadnjem času problematizirane
preslikave simbolnih pomenov podob iz drugih kulturnih krogov.
S pregledom interpretacij bomo skušali nekoliko osvetliti podobe
>svečanosti< na spomenikih situlske umetnosti. Zanimale nas bodo
predvsem podobe povezane z igrami (konjske dirke, glasbeni dvoboji in
boks), pri čemer se bomo osredotočili predvsem na slednje.
Matjaž BERGER, univ. dipl. dram., doktorand
Smer Medijski študiji ISH - Fakultete za podiplomski humanistični
študiji <http://www.ish.si/d_avz_ms_program.htm>
Leni Riefenstahl in Philippe Decoufle - paradigmi spektakelske prakse
znotraj historiata otvoritev olimpijskih iger (Berlin 1936 in
Albertville 1992)
Nemška filmska režiserka in francoski koreograf sta si znotraj
(izhodiščno + ideološko) popolnoma drugačnih historičnih "kronotopov"
paradigmatično zastavila vprašanja identitete duha in telesa na ozadjih
ritualov, mitov, "estetizacije politike" in "politizacije estetike" - v
luči problematizacije "estetskega telesa" in v pogojih - kakor jih
narekujejo športne discipline kot spekakelske prakse... V takšnem
kontekstu si referat zastavlja vprašanja, ki so vezana na razdelavo
pojma fascinacija ...
Doc. dr. Miro KLINE, Oddelek za komunikologijo, Katedra za tržno
komuniciranje Fakultete za družbene vede <http://www.fdv.uni-lj.si/> ,
Nuša FAIN in Andreja ZAGOMILŠEK, Fakulteta za družbene vede
<http://www.fdv.uni-lj.si/>
Ustvarjanje podob OI in procesi njihovega prenosa na različne entitete
(države, mesta, zmagovalce, tržne znamke in potrošnike)
Podobe olimpijskih iger ustvarjajo vsi njihovi ključni akterji: MOK,
gostitelji, mediji, športniki in sponzorji. Pri tem v osnovi vedno
izhajajo iz ideje olimpizma, kot jo je na antičnih temeljih zasnoval
baron de Coubertin. Njihovo dejansko vedenje pa razkriva, da si jih vsi
skušajo v večji ali manjši podrediti svojim potrebam, problemom in
pogledom. Posledica tega je vse večja prisotnost ideološkega na eni
strani, komercializacije na drugi ter vse bolj izrazitega podrejanja
medijem. Vse troje skupaj OI moderne dobe bolj in bolj odmika od
začetnih antičnih idealov. Takšno stanje in sklepanje nakazujejo
rezultati opravljene analize simbolov, ritualov in herojev vse od prvih
OI moderne dobe v Atenah leta 1896 pa do njihovega jutrišnjega povratka
v svoj rojstni kraj.
Za vse akterje je ključnega pomena, da učinkovito izrabijo zgrajene
podobe OI. To pomeni, da so vsi v verigo povezani akterji soodvisni in
zato tudi logični strateški zavezniki. Vsak izmed njih in vsi skupaj
skušajo skladno z Dowlingovim modelom (1994, 2002) ustvarjene podobe kar
najbolj učinkovito prenašati z ene entitete na drugo. Vrednote, ki so
dejansko zakodirane v središču takšnih podob, se najprej prenašajo s
posredovanjem uporabljenih simbolov, ritualov in ustvarjenih herojev na
državo ter mesto gostitelja. Od tod ter mimo tega pa tudi na posamezne
sponzorje in njihove tržne znamke. Z njihovim nakupom ter uporabo pa se
podobe v zadnjem koraku preselijo na potrošnike, ki se enačijo s starimi
in novo ustvarjenimi heroji.
Izr. prof. dr. Božidar SLAPŠAK, univ. dipl. arheol.
Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete
<http://www.ff.uni-lj.si/arheologija/default.htm>
Šport v polisu in med polisi
Agon gymnikos, ki bi skupaj z agon hippikos ustrezal današnjemu pojmu
športa, pripada kategoriji družbenih praks tekmovanja, ki vključujejo
tudi a. mousikoi (glasba, poezija, ples, govorništvo, scenske
predstave), njih funkcionalnost pa je predvsem v usposabljanju efebov za
državljanske naloge (memoriranje in reprodukcija identitarnega
imaginarija polisa, obvladovanje diskurzivnih tehnik in vzorcev javnega
nastopanja, fizična usposobljenost in obvladovanje orožja). Polje se
artikulira v navezavi na religiozno, tu tudi prestopi meje polisa
(regionalni, panhelenski festivali) in razvije presežke, po katerih je
danes znano: čaščenje / heroiziranje odličnosti, tudi profesionalizem.
Če panhelenski agoni s prestižem, ki ga prinašajo, pomenijo izjemen
motivacijski potencial, pa polis ostaja temeljni okvir usposabljanja in
tekmovanja. Ta prispevek se ukvarja s športno infrastrukturo in njeno
urbanistično umestitvijo v polisu, ob primerjavah z velikimi
panhelenskimi centri.
Tiva Vlaj
Academic Coordinator
_____
INSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATIS
Ljubljana Graduate School of the Humanities
Breg 12, SI - 1000 Ljubljana
tel.: +386 1 425 18 45; fax.: +386 1 425 18 46
e-mail: tiva at ish.si <mailto:tiva at ish.si>
http://www.ish.si/d_os_referat.htm <http://www.ish.si/d_os_referat.htm>
www.ish.si <http://www.ish.si/>
More information about the Agor
mailing list