[Agor] Perzej, LGL 12.3.2003

[Marko Marincic]

Jera Ivanc, Perzej. Lutkovno gledališče Ljubljana, 12. 3. 2003

 

Naj mi spoštovani člani diskusije skupine ne zamerijo, da spuščam v javnost zapis skoraj dnevniške narave. Njegova tema je (vsaj v kontekstu naše diskusijske skupine) >popularizacija antike<, njegov povod pa dogodek, ki je - vsaj po mojem prepričanju in spominu - eden nabolj kvalitetnih prispevkov k tej popularizaciji. Na predstavo je, ponavljam, mogoče gledati s tega stališča, ni pa v tem njeno strateško bistvo (pa čeprav v njej nastopa cela enciklopedija grških mitoloških junakov). 

Irena in Peter zamudita predstavo, mama ju vsa živčna stlači v sredino prve vrste. Klepetanje med občinstvom zdaj počasi potihne, toda predstava se noče začeti. Irena ne strpi več, videla bi rada Perzeja, svojega junaka iz sanj. Skoči na oder, Peter za njo, pokukata za zaveso, in že je odrska utvara resničnost. Toda med igralci, kaznovanci v Hadu, Perzeja ni. Tako ju pouči Sizif, ki pomembno sprijaznjen, z vsem službenim dostojanstvom, v zaničevanju do živih kotali svojo skalo. Irenino iskanje se nadaljuje, prav tako Petrovo >samoiskanje<, ki so ga sprožile identitetne dileme ob vstopu v odrski svet. Srečata Tantala, Harona, Orfeja kot hipersenzibilnega rockerja, Herakla kot omejenega mišičnjaka - skratka travestija mita v duhu grške komedije, satirske igre in helenizma, a vse to še vedno v barvitem prostoru mita, ki vseskozi ostaja tudi prostor odrske iluzije. Petru naposled pomaga >do sebe< skeptični intelektualec Prometej, Irena pa najde svojega junaka Perzeja ... toda s pošastjo se mora namesto njega spoprijeti Peter, kajti Perzej, ta princ iz Ireninih sanj, je v resnici nekakšen estradni žigolo, ki se podaja samo v vnaprej dobljene boje. Boj z zmajem ne pride v poštev, Andromeda, ki se sonči priklenjena na morsko skalo, pa ni posebej težavna osvojitev. Ireninih sanj o princu je konec. A kaj bi s princi, oni bi se tako in tako samo poljubljali. 

O predstavi se bo še slišalo. Ob tem bi samo še nekaj malega o popularizaciji. Tudi zato, ker je bil kot prva kost v to diskusijsko skupino vržen film >Gladiator<.

Kar zadeva zunanjo odmevnost, kvantitativni domet, je takale predstava nekje med hollywoodskimi spektakli in knjigo. Najbrž sicer bliže knjigi, po drugi strani pa je tudi občinstvo za spoznanje bolj >relevantno< kot v kinu in zato več šteje. Kar pa zadeva vsebino, lahko Perzej temu občinstvu dá vse kaj drugega kot omenjeni spektakli. Celo kar zadeva didaktični vidik popularizacije, bi lahko služil za zgled. Takole nekako. Strateško >naciljana< popestritev pouka latinščine in grščine se zelo pogosto izteče v banalno in razvidno pootročenje in ponedolženje >snovi<. S primerom povedano: medtem ko sta pri drugih predmetih na sporedu francoska revolucija in Kafka (naključno izbrana primera), so pri nas izjeme pri ablativu pridevnikov tretje deklinacije popestrene z Romulovo volkuljo, pregovori in opisom term. Skratka, otroke skušamo popeljati nazaj v >zibelko evropske kulture< tako, da jim ponudimo antiko v obliki poučne igrače (take, ki so jo zasnovali didaktični strokovnjaki in po pravilu že prvi dan obleži v kotu). To seveda ni kritika, ki bi letela v kakršnokoli smer; pač pa sem hotel s tem abstraktnim negativnim zgledom ilustrirati vrednost nove otroške predstave. Didaktičnega >spusta< v nedolžno eksemplaričnost v njej ni. Jeri Ivanc, Jaku Ivancu in drugim sodelavcem pri predstavi je uspelo odpreti perspektivo od spodaj navzgor. Skozi otroške oči se svet mita kaže v vsej barviti lepoti; obenem kot subtilna denunciacija banalnosti in slabega okusa, ki vladata v svetu odraslih. Med iskalci samega sebe in iskalkami princa iz sanj. 



Marko Marinčič

-------------- next part --------------
An HTML attachment was scrubbed...
URL: /pipermail/attachments/20030314/f6895877/attachment.htm