<!DOCTYPE HTML PUBLIC "-//W3C//DTD W3 HTML//EN">
<HTML>
<HEAD>
<META content=text/html;charset=iso-8859-2 http-equiv=Content-Type><!DOCTYPE HTML PUBLIC "-//W3C//DTD W3 HTML//EN"><!DOCTYPE HTML PUBLIC "-//W3C//DTD W3 HTML//EN">
<META content='"MSHTML 4.72.3110.7"' name=GENERATOR>
</HEAD>
<BODY bgColor=#ffffff>
<DIV>
<DIV>
<DIV><FONT color=#000000 size=2>Ali je ukvarjanje s Prešernom znanstveno
relevantnejše od ukvarjanja s tretjo ligo?</FONT></DIV>
<DIV><FONT color=#000000 size=2>Najprej si moram prevesti Miranovo besedo
relevanten: najbrµ je mišljeno "prispeva novo, netrivialno
znanje o predmetu". Govorimo torej o razpravah, ki hočejo biti
raziskovalne, inovativne, tistih, ki so namenjene oµjemui krogu
strokovnjakov. Ne govorimo o uvodnih, preglednih razpravah za
širšo ali laično publiko. Če gre namreč za razprave za laično
publiko, so verjetno bolj privlačne velike teme, v literarnem primeru
velika imena. (Jaz kot literat raje preberem razpavo o črnih luknjah, prapoku
itd. kot pa razpravo o tem, kako se gibljejo molekule helija pri -40
stopinjah.)</FONT></DIV>
<P><FONT size=2>O inovativnih razpravah govori Jure Zupan. Če ga prav razumem:
razprava je potencialno relevantna, ko smo postavili hipotezo in jo potrdili
(oz. pokazali, da je ni mogoče ovreči; to ponavadi vzame več časa). Šele
verificirane hipoteze gredo na tehtnico. Ta ugotovitev je važna, ker gre
nekaterim humanističnim razpravam predvsem za postavljanje, ne pa za potrditev
hipotez (potrjevanje hipotez je za črnce, ne za modre glave). Poleg tega je
humanistični stil včasih tako nejasen, da hipoteze pogosto sploh ne moreš
uzreti - posledica tega, da razprava ni sad dolgotrajnega dela, ampak se zgolj
beleži trenutni tok razpravljalčeve misli. Ampak tudi slabe razprave o velikih
imenih niso predmet naše diskusije. Predmet naše razprave so samo
dobre razprave o velikih vs. malih literatih. Katere so bolj
relevantne?</FONT></P>
<P><FONT size=2>Gre po mojem za to, da imamo v humanistiki opraviti z velikim
številom ti. znanstvenih paradigem. Paradigma sestoji iz teorije (=
aksiomi, pravila izpeljave ..., rešeni in nerešeni problemi),
delujočih raziskovalcev in bolj pasivnih odjemalcev znanja. Posamezni
znanstvenik pripada eni paradigmi (v vsem ľivljenju morda večim, v konkretnem
trenutku pa le eni). Zanj kot za delujočega raziskovalca so relevantne razprave,
ki pripomorejo pri reševanju njegovih problemov. Ostalo spada na področje
"zanimivosti". Področja njegovega "zanimanja" pa so lahko
različna. In tu velja spet isto: ko ga "zanima" področje A, so vaľne
razprave z A itd. Ta področja ima v danem času verjetno tudi hierarhizirana.
Mene kot literarnega zgodovinarja recimo trenutno najbolj zanima zgodovina
slovenskega verza, sledijo zgodovina naboľne literature, potem vprašanja
estetskosti in literarnosti literature, ljudska epika itd. Zato raziskujem,
berem, kupujem in vrednotim v tem zaporedju. Mislim, da tudi pri tistih, ki so
preteľno bralci in manj proizvajalci razprav, ni dosti drugače. Tudi oni se
navdušujejo za teorijo X bolj kot za teorijo Y. </FONT></P>
<P><FONT size=2>Morda velja podobno tudi za cele generacije: v generaciji 60-ih
se jih je več navduševalo za interpretacijo kot za kaj drugega, danes pa
za, kaj vem, sociološke raziskave literature.</FONT></P>
<P><FONT size=2>Mislim, da nasplošno - neodvisno od časa in zunaj
paradigem - teľko govorimo o tem, kaj ima večjo teľo. Težko je primerjati
vrednost razprav iz različnih paradigem, ker so paradigme do neke mere verjetno
nekompatibilne. Težko je reči, ali je na splošno interpretacija Krsta pri
Savici važnejša od sociološke razlage fenomena Koseski.
(</FONT><FONT size=2>Zanimiva bi bila zgodovinska statistika, koliko je
posamezno obdobje produciralo razprav o velikih in malih avtorjih.)</FONT></P>
<P><FONT color=#000000 size=2>Dejstvo, da nekdo (tudi jaz pred leti) raje poseže
po razpravi o Kosovelu kot o Francu Oniču, bi verjetno pričalo ne o tem, da je
ta razprava zaradi Kosovela apriori pomembnejša, ampak da se dotični
bralec navdušuje za paradigmo, ki ji rečemo literarna interpretacija. Ta
je imela predzadnjih 20-30 let največ vpliva in se je prenesla tudi v
šole.</FONT></P>
<P><FONT size=2>Aleš Bjelčevič</FONT></P>
<P><FONT size=2></FONT><FONT color=#000000
size=2>*********************************************************</FONT></P>
<P><FONT face="" size=2>"Še ena tema za diskusijo: ali veličina
predmeta daje tehtnost<BR>literarnovednemu razpravljanju? Konkretno: ali
odločitev za razpravlanje o<BR>Prešernu v temelju ponuja boljše
možnosti za relevantne znanstvene rezultate<BR>kot odločitev za analizo
kakšnega avtorja druge ali tretje pesniške lige."</FONT></P>
<P><FONT face="" size=2></FONT><FONT size=2>Miran Hladnik</FONT></P>
<P><FONT face="" size=2>"Vprašane ali veličina predmeta daje
tehtnost razpravljanju oziroma dejstvo,<BR>da razpravljamo o Prešernu in
ne recimo o Koseskem ali XY-pesniku, ki se na<BR>slovenskem pojavlja dandanes,
je stvar teme razprave in hipoteze, ki jo<BR>želimo potrditi ali ovreči. Bojim
se, da danes večini slovesnkih<BR>raziskovalcev ni jasno, kaj so osnovne
znanstvene dejavnosti. Prva in<BR>bistvena znanstvena dejavnost je postavitev
hipoteze. Če te ni, je vse<BR>ostalo le kavarniški
pogovor.<BR><BR>Postavitev hipoteza navdno sledi dolgotrajnemu študiju
ali raziskavam nekega<BR>(nekih) znastvenega(ih) vprašanj(a). Šele
potrditev ali zavrnitev<BR>postavljene hipoteze in posledice enega od obeh
izhodov, lahko opredelimo<BR>kot "tehtnost" razprave ali
"veličino" vprašanja<BR>Če hipoteze ni, je še ni, ali je
še nismo (niso) postavili, ali pa hipoteze<BR>ni zaradi kateregakoli
drugega razloga, o "tehtnosti" razprave ne
moremo<BR>soditi.<BR><BR>Jure
Zupan"<BR></FONT></P></DIV></DIV></BODY></HTML>