[SlovLit] O proto dostopnih objavah -- Re: Proti atlasu Ljubljane -- Re: Ekskurzija na Koroško s kislo vodo iz Rimskega vrelca

[Miran Hladnik gmail]

https://mail.google.com/mail/u/0/?tab=wm#inbox/1508d683eca1a121 --
serija člankov o prostem dostopu na Academia.edu, med drugim Scott
Johnson, If It's Not Online and Free, Then It's Not Published (Če ni
na spletu in prosto dostopno, potem ni objavljeno  --
https://www.academia.edu/16997048/If_Its_Not_Online_and_Free_Then_Its_Not_Published).

===

Od: Marko Juvan <marko.juvan na live.com>
Datum: 21. oktober 2015 21:38
Zadeva: Re: Proti atlasu Ljubljane
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005307.html)

Spoštovana kolegica,

najprej se opravičujem, ker sem vas na koncu svoje apologije potegnil
v zgodbo kot vzor raziskovalke zapostavljene in spregledane literature
slovenskih književnic. Zaradi stiske s časom vam odgovarjam na kratko,
saj obenem menim, da bi bilo primerno, ko bi svoja vprašanja naslovili
neposredno na avtorja Literarnega atlasa Ljubljane, ne pa name. A vaša
individualna in strokovna poizvedovanja, pomisleki in oporekanja so
vsekakor olajšanje v primerjavi z avtoritativnimi zahtevami kolektiva
protestnih pisem. Naslavljanje vprašanj name kot Dolganovega kolega in
predstojnika je ne nazadnje napredek v primerjavi z implicitno
intenco, naj avtorja Atlasa in priljubljenega vodiča po literarni
Ljubljani disciplinira direktor ZRC SAZU.

1. Moj ne tako zelo obsežni spis ni bil posvečen zgolj Atlasu, kot
pišete na začetku vašega odprtega pisma, ampak je vzel v bran celoten
projekt o prostoru slovenske literarne kulture, ker sem ga pač vodil
in sem zanj odgovoren. Na splošno sem se zavzel še za na videz
samoumevno in banalno vrednoto svobode in avtonomije znanstvenega
raziskovanja. Toda znanost se v zadnjih letih ne sooča le z
naraščajočim ekonomskim dušenjem in poblagovljenjem mišljenja, pač pa
tudi s pritiski »organiziranih sil«, ki znanstvenemu polju in
njegovemu nedovršljivem artikuliranju resnice vsiljujejo metodi tujo
logiko in cilje (pred nami je bil na primer grobo napaden sestrski
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ker da je v
slovarju »zagrešil« ideološko neprimerno definicijo besede družina).

2. Kot literarna zgodovinarka gotovo veste, da v humanistiki najbolj
cenjeni biografski priročniki, kakršen je Slovenski biografski
leksikon, vso literaturo, na katero se pisci gesel opirajo pri prikazu
življenja književnice ali književnika, praviloma navajajo na koncu
članka, sproti pa je ne citirajo, razen če gre za dobesedne navedke.
Kolega Dolgan je v spisu o Zofki Kveder v tem smislu na koncu članka v
bibliografiji po moje povsem korektno citiral tako vaša dela kakor
Boršnikovo.

3. Nisem trdil, da je avtor Atlasa napisal izvirno biografijo
Kvedrove, ampak zgolj to, da je »natančno kot nihče pred njim preučil
vse lokacije«, povezane z njenim življenjem. Ne dvomim, da so te
lokacije že omenjene tako pri Boršnikovi kakor pri vas, a, če se prav
spomnim, še niso bile kartirane na podlagi natančne določitve
mikrolokacij v Ljubljani – vnaprej se opravičujem, če sem spregledal
ali pozabil zemljevid Zofkine Ljubljane v spisih Boršnikove, vas ali
kakega drugega pisca.

4. V svojem spisu ne omenjam niti besede »monografija«, še manj pa sem
Dolganovo knjigo, ki je klasični literarni atlas, zvrstno primerljiv s
tematsko profiliranimi biografskimi leksikoni, razglašal za
»znanstveno monografijo«. Na to, kako so bibliografi klasificirali
Literarni atlas Ljubljane, nisem imel vpliva. Sicer pa se danes kot
znanstvene monografije po merilih ARRS menda uvrščajo tudi brošurice s
60 stranmi in astrološki priročniki. Gotovo pa je Atlas Marjana
Dolgana, Jerneje Fridl in Mance Volk v celoti vzeto (ne spreglejmo
zemljevidov!) kakovostno in zahtevno delo, ki visoke standarde
biografske stroke, literarne geografije in kartografije povezuje s
pripovedno veščino pisca kratkih zgodb.

5. Na zadnji sklop vprašanj vam resnično lahko odgovori le avtor,
pravzaprav jih je načelno pojasnil že v svojem uvodu k Atlasu. Na
njegova pojasnila sem se v odgovoru na odprto pismo pač oprl. »Časovna
omejitev projekta« se sliši kot fraza, a tako vi kot jaz veva, kako
težko je v roku treh let izpolniti čisto vse naloge, ki si jih
raziskovalke in raziskovalci zastavimo na začetku raziskave. Mi smo na
primer samo o biografijah morali zbrati, analizirati in kartirati
okoli 13 tisoč podatkov, kar zahteva svoj čas; tu so bili še podatki o
več kot 1600 spominskih obeležjih in več desetinah čitalnic,
gledališč, tiskanih medijev in tiskarn. Naša
geografsko-literarnozgodovinska raziskava je med pionirskimi tudi v
svetovnem merilu (tudi zato sta bila projekt in njegov metodološki
kontekst v obliki znanstvenih člankov letos predstavljena med drugim
tudi v revijah pri Cambridge University Press
(http://dx.doi.org/10.1017/S1062798714000568) in Edinburgh University
Press (http://dx.doi.org/10.3366/ijhac.2015.0149)). Zato je bilo treba
izgraditi in sproti dodelovati metodologijo, iskati poti iz
hevrističnih slepih ulic itn. Nismo (bili) popolni, to zlahka priznam.
In tudi avtor Literarnega atlasa Ljubljane ne. Imel je v načrtu, da bi
obdelal več književnikov in književnic, povrhu pa še prostore
ljubljanske družabnosti in za nameček tuje literat(k)e, ki so se
mudili v tem mestu. A ker je bilo treba knjigo oddati do zaključka
projekta, je moral svoje delo dati iz rok prej, kot si je želel. Zato
biografsko ali analitično kartiranje delovanja akterk na slovenskem
literarnem polju ostaja izziv, ne samo za nas in avtorje Literarnega
atlasa Ljubljane, ampak tudi za naše kritičarke in kritike. Vesel bom,
če bom dočakal kak obsežnejši in boljši atlas, kot smo ga zmogli mi.
Lahko bi ga na primer naslovili Ljubljana – mesto žensk.

Lepo vas pozdravljam in upam, da bomo na Inštitutu za slovensko
literaturo in literarne vede ZRC SAZU, pri katerem ste izdali
dragocene knjige Zbranih del Zofke Kveder, sodelovanje z vami še
okrepili.

Marko Juvan

===

Od: Silvo Torkar <silvot na zrc-sazu.si>
Datum: 21. oktober 2015 21:54
Zadeva: Re: [SlovLit]  Ekskurzija na Koroško s kislo vodo iz Rimskega vrelca

Dragi Miran, ko sem prebral, da so slavisti in slavistke Dolenjske in
Bele krajine kot gostje Slavističnega društva Koroške pri Prežihovih
Kotljah pili kislo vodo iz Rimskega vrelca, sem pomislil, da bi bil
slovlit morda pravi medij za posredovanje vedenja o Hotuljski slatini
, edinem pristnem imenu te znamenite vode. Na ta jezikovni zdrs sem že
večkrat opozoril v strokovnih publikacijh in tudi v rubriki Besede,
besede, besede v časniku Delo 26. 3. 2013, vendar očitno brez učinka.
Lep pozdrav,
Silvo

Od Hotuljske slatine do Rimskega vrelca

Znameniti slovenski pisatelj Prežihov Voranc je februarja 1949 pisal
narodopiscu in slavistu Francetu Kotniku (1882–1955), da je predlagal,
naj se Rimski vrelec (pri Kotljah na Koroškem) odslej imenuje
Hotuljska slatina, »kakor jo stari ljudje še zdaj imenujejo. Rimski
vrelec je germanizem novejšega datuma iz 80. let prejšnjega stoletja.«
 Pisatelj sprašuje šolanega slavista, »ali bi bilo pravilno slovensko,
če bi se imenovala stvar »Hotuljska« in ne »Kotuljska« ... Mi pravimo
Hotlje, Hotula, Hotuljci …«

Kotnik mu je odgovoril: »Krstna knjiga na Fari navaja leta 1642, da je
bila neka oseba rojena in parochia Hotelensi (v hotuljski fari) in
istega leta se ponavlja: ex parochia Hotelensi – iz hotuljske fare.
1644 pa piše Nadouschnig ex Ketalacher Pfarr, takrat je zapisal
nemško.«

Slavist Janez Mrdavšič v knjigi Krajevna in domača imena v Mežiški
dolini (2001) navaja strokovni odgovor, ki ga je l. 1955 poslal dr.
Tine Logar uredniku Koroškega fužinarja na vprašanje, kako naj se piše
ime Kotlje – s k ali s h . Sporočil mu je, da pri razlagi imena Kotlje
ni mogoče izhajati iz besede 'kotel' (kot je mislil urednik), temveč
iz starega slovenskega osebnega imena Hotel oz. Hotul, ki da ima isto
osnovo kot npr. ime Hotimir in podobna stara slovenska imena. Po
prepričanju dr. Tineta Logarja »so edino pravilne oblike, ki bi morale
biti tudi uradno sprejete: Hotlje, Hotúljci in hotúljski.« Še danes
lahko potrdimo, da je Logarjeva razlaga neoporečna in njegov odgovor
popolnoma upravičen. Naše Hotlje lahko primerjamo s poljskim krajevnim
imenom Chotel (1357 Chotle) in češkim krajevnim imenom Chotělice,
izpeljanima iz osebnih imen Chotel oz Chotěl.

Toda vse je bilo bob ob steno. Kotlje so ostale Kotlje, erozija
slovenskih izpeljank se je celo poglobila. Že Mrdavšič ugotavlja, da
Slovenski pravopis (SP) 1962 za prebivalce Kotelj še predpisuje obliko
Hotuljec in pridevnik hotuljski, priročnik Slovenska krajevna imena
(1985) pa že uvaja obliki Kotuljec in kotuljski, pri čemer obliki
Hotuljec in hotuljski označuje kot lokalni. SP 2001 gre še dlje: uvaja
stanovniško ime Koteljčan in pridevnik koteljski, kot neuradni obliki
pa navaja Kotuljec in kotuljski. O Hotuljcih ni več niti sledu. Tako
kot že dolgo ne o Hotuljski slatini. Pristne slovenske oblike,
izpričane v živi rabi in dokazano etimološko upravičene, so klonile
pred tujo modo. Simbolno in simptomatično za ta naš prostor.