[SlovLit] Monografija o Marji Boršnik -- Re: Marijan Kramberger (1938--2015)

[Miran Hladnik gmail]

Francka Premk in Eva Premk Bogataj: Prof. dr. Marja Boršnik: Prva dama
slovenske slavistike. Bibliografijo pripravila Anka Sollner Perdih.
Risbe Anja Premk, fotografije arhiv Marje Boršnik. Kranj: Mestna
občina in Gorenjski muzej, 2015. 372 str.

===

From: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
To: slovlit na ijs.si
Date: Fri, 28 Aug 2015 15:39:20 +0200
Subject: Re: Marijan Kramberger (1938--2015)

Dober dan!

Odhod prebudi spomine. Po zavitem stopnišču se bližam avli v 1.
nadstropju. Za obiskovalca Študijske knjižnice v Mariboru je to
vozlišče vseh možnih doživetij v njej. Ob stenah avle je postavljenih
10 vitrin, vmes so vrata: najprej na desno v Glazerjevo sobo, nato
naravnost in v kotu ena v izposojevalnico, druga h katalogom in v
veliko čitalnico. Na levo ozek, teman hodnik. Ob vitrinah pod
stopniščem v naslednje nadstropje stoji visok, suh moški in kadi. Na
vitrini leži bela plastična vrečka, v kateri je nekaj živil. Marijan
Kramberger stoji tam.

Zmeraj je stal tam v premorih svojega pisanja. Hrano si je prinašal iz
prve samopostrežbe v mestu, ki je imela prostore v pritličju tiste
stavbe. Kot gimnazijec sem zahajal v stavbo Študijske knjižnice šele
pozno popoldne. V spominu se je ohranil vtis, da sem ga videl v tisti
zastrti svetlobi, ker je bilo visoko okno obrnjeno na dvorišče, ob
vsakem svojem prihodu. Dolgo nisem vedel, kaj počne in kdo je to.
Vedel sem, da ga ne bo več tam, ko bom proti večeru zapuščal stavbo.

Šele kot študent sem začel uporabljati časopisno čitalnico, ki je bila
na koncu ozkega, temnega hodnika na desni strani. Tam je takrat redno
sedel Drago Jančar in listal letnike starih časopisov: nastajati je
začel *Severni sij*. Anka Gorjan je bila gospa, ki je obiskovalcem
prinašala iz skladišča letnike časopisov, vezane v njihovem polnem
formatu. Vsak dan je iz časopisov izpisala podatke o osebah, ki so
umrle. Enciklopedije so vsebovale podatek o rojstvu, niso pa mogle
vsebovati podatka o smrti, kadar se je zgodila po izidu. Zvezek Anke
Gorjan je bil predhodnik funkcije Edit / Uredi v Wikipediji za vse
njene redne obiskovalce.

V najbolj posvečen, v najmanjši delovni prostor v nekdanji stavbi
sprva Študijske, potem Univerzitetne knjižnice, sem začel zahajati
šele v naslednjem desetletju, ko sem študij že dokončal. Imenoval se
je profesorska čitalnica, a v njej so zgolj izjemoma sedeli
profesorji. Pri tretji mizi je sedel iz dneva v dan Marijan
Kramberger. Tista miza je bila edina osvetljena z dnevno svetlobo. Na
njej je bilo veliko papirjev. Meni se je zmeraj zdelo, da ga motim med
popravljanjem. Prepisoval je na nov list s popisanih listov in
lističev. Ko je popisan list prepisal ali izrabil, ga je najprej
skrbno do popolnosti prečrtal z nalivnikom navpično in vodoravno, šele
nato pa zmečkal in vrgel v koš.

Najbrž je za črtanja porabil vsaj toliko črnila kot za izpisovanje
besedil. Ko se je nalivnik spraznil, je stopil k policam ob prednji
steni, k tisti, ki je profesorsko čitalnico ločevala od časopisne. Na
njih so bili zloženi stari enciklopedični priročniki, sestavljeni iz
nizov debelih zvezkov v nemščini in posvečeni humanistični zgodovini.
Študenti umetnostne zgodovine so včasih zašli v to čitalnico, da so za
svoj najtežji izpit pri Nacetu Šumiju listali po temeljni zbirki
reprodukcij: Propyläen Kunstgeschichte, ki je obsegala v tisti izdaji
18 zvezkov. Na eni od vrhnjih polic je bila med knjigami praznina. Tja
je segel Marijan Kramberger in izvlekel stekleničko s črnilom, da je
lahko nadaljeval s pisanjem in črtanjem.

Verjetna posledica njegovega delovnega postopka je, da v njegovi
rokopisni ostalini ne bo ohranjenih veliko različic nekega dela.
Zanimivo raziskovalno vprašanje je, ali so se ohranila paralipomena,
torej neizrabljeni kosi besedil, ko je bilo neka različica besedila
dokončana, z naslovom označena kot (zaključeno)  delo. Čeprav sem ga
videl pisati le z roko oziroma z nalivnikom, je besedila oddajal
natipkana s pisalnim strojem: ne vem, ali jih je pretipkoval sam ali
je rokopise izročil kakšni strojepiski za prenos v drug medij. Redko
sva spregovorila kakšno besedo; saj ga še s pozdravom ob vstopu v
čitalnico nisem hotel zmotiti. Zato me je presenetilo, ko mi je
izročil kuverto s prošnjo, da jo izročim uredništvu Dialogov. Dovolil
mi je, da pred tem besedilo preberem. Zakaj ni izročil kuverte Andreju
Brvarju kar sam, je bila uganka, ki je nikdar nisem skušal razrešiti.
Besedilo je vsebovalo poskusna poglavja njegove teorije o
homokumulatih.

<http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=28798720&fmt=11&lani=si>

Čeprav je vmesne, začasne različice svojih besedil sproti uničeval, pa
je ohranil neke druge sledi svojega dela. Iz njih je sestavil eno
najbolj nenavadnih knjig na meji med leposlovjem in literarno vedo v
slovenskem jeziku. Ko zadnja leta prebiram različne  vrste prispevkov,
posvečenih mestu, pomenu in vlogi literarne kritike, vedno znova
pomislim na to Krambergerjevo knjigo. V tem primeru ne gre za
literarno kritiko *objavljenih* del, za ocene v periodiki po izidu
knjige, temveč gre za dve drugačni vrsti besedil. Prva so interne
ocene, s katerimi urednik v založbi utemelji uvrstitev nekega dela v
program ali pa ga zavrne. Druga vrsta so besedila za zavih, torej
tista kratka besedila na zavihu ščitnega ovitka, ki naj morebitnega
kupca ali bralca v knjigarni oziroma knjižnici zvabijo k nakupu ter
branju. Razlika med obema vrstama besedil pojasni naslov te njegove
knjige: *Oblačila slovenskih cesarjev*. Ko je bilo znamenito Košarjevo
obdobje vodenja založbe Obzorja že mimo in je njen sloves, da je bila
v določenem obdobju vodilna založba za novo slovensko literaturo, že
dobival mitične razsežnosti, je Kramberger razgalil slovenske
pisatelje s prikazom odločitev in spremljajočih dejanj v založbi, ko
je neko besedilo uvrščeno v program in bo spremenjeno v knjigo.

<http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=4516608&fmt=11&lani=si>

Svojo temeljito študijo poezije Franceta Forstneriča je naslovil
*Drava življenja I, II*. Izšla je v sedaj že slavni zbirki *Skupaj: 1,
2, 3, 4, 5*.

<http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=2219038&fmt=11&lani=si>

V mestu ob Dravi je živel: komaj opazen, a zaznaven. Zadnja leta
največkrat v drevoredu, ki vodi iz mesta proti Kamnici: ko se je
Univerzitetna knjižnica preselila v novo stavbo, je ostal brez svojega
prostora – za pisanje in za premor. Menda je moral zaradi stiske v
zadnjih letih odprodati velik del svoje knjižnice. Sedaj je po Dravi
odšel drugam še sam. Morda se najde kdo, ki bo želel polistati po
njegovi bibliografiji:

<http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=42917633&fmt=11&lani=si>

In se bo našel tudi nekdo, ki bo poskrbel za njegovo rokopisno ostalino.

Igor