[SlovLit] Iz Kopra -- Re: Soči

[Miran gmail]

From: "Vladka Tucovič" <vladka.tucovic na guest.arnes.si>
To: Slovlit <slovlit na ijs.si>
Date: Sun, 26 Oct 2014 22:29:15 +0100
Subject: Prevod romana Vježbanje života

V torek, 28. oktobra 2014, ob 19.00 bo v Foresteriji v Kopru (Titov
trg 5) predstavitev prevoda romana Nedjeljka Fabria: Urjenje v
življenju (Koper, KUD AAC Zrakogled – zbirka Helia, 2013) in pogovor s
prevajalko Sonjo Polanc, urednikom Gašperjem Malejem in piscem spremne
besede dr. Borisom Domagojem Biletićem, ki ju v nizu
kulturno-izobraževalnih slovenističnih prireditev SloVeČeri organizira
Oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na
Primorskem (UP FHŠ) v sodelovanju s koprskim KUD AAC Zrakogled. Z
gosti se bo pogovarjala lektorica knjige dr. Vladka Tucovič. Več o
dogodku in knjigi na povezavah:

http://www.fhs.upr.si/sl/novice/sloveceri-predstavit-1

http://zrakogled.org/urjenje-v-zivljenju/

Vljudno vabljeni!

===

Od: Aleksandra Kocmut <tristanina na gmail.com>
Datum: 26. oktober 2014 23.35
Zadeva: Re: [SlovLit] Soči
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004958.html)

K zapisu Maksa Kranjca bi rekla tole. Pri treh letih sem znala brati.
Moja mama je na rednem sistematskem pregledu to prikrila ravno iz
strahu pred takimi komentarji. Pri isti starosti sem recitirala
Cicibana in čebelo (Župančič), Prvič v šolo (Pavček), pri štirih sem
kovala prve rime. Pri šestih sem na proslavi recitirala celotno
Prežihovo črtico Solzice (razen tistega dolgega odstavka, ki opisuje
prebujanje jutra in pokrajino) in si prislužila avtogram in pisno
pohvalo Kristine Brenkove. :) Da ne naštevam preostalih, tudi več
strani dolgih pesmi, ki sem se jih naučila v otroštvu in jih danes
sama recitiram svojima otrokoma (ne da bi ju silila, naj se jih
naučita, jasno, me pa nadvse rada poslušata), saj bo že tako in tako
spet kdo v vsem tem razbral hvalisanje - bom rekla le še to: ljubezen
do leposlovja, zlasti v vezani besedi (kot je znano, se že dojenčki
odzivajo na ritmične besede), je bila tisto glavno, kar me je
motiviralo, da sem se pesmi z veseljem naučila in jih še danes znam,
pa še v odraslosti sem jih nekaj dodala. Srečna okoliščina je bila, da
sem imela mamo, ki je prav tako ljubiteljica književnosti in ki se je
z mano veliko ukvarjala. Najbrž je odveč dodati, da se v tistih časih
nikomur ni niti sanjalo o kakšnih družbenih oz. sploh spletnih
omrežjih. In kdaj sva z mamo recitirali - eno pesem ona, drugo jaz?
Pred spanjem pa ob daljših vožnjah z avtom, saj avtoradia nismo imeli.
Torej v veliki večini takrat, ko sva bili (oz. smo bili vsi trije,
tudi oče) sami. Svoji duši na ljubo, ne morebitnemu občinstvu! Ti
trenutki so še vedno med mojimi najdragocenejšimi spomini na otroštvo.

Toliko v razmislek, da morda obstaja kaj takega, kot je posluh in/ali
ljubezen do "zgodbic", kar lahko ob ustreznem pristopu/omogočanju s
strani staršev iz otroka izvabi "neslutene" potenciale. Na počez
obsoditi, da gre pri tem za "nabiranje všečkov", se (vsaj)
intelektualcu ne spodobi.

Aleksandra Kocmut