[SlovLit] Okupacija FF v dveh slikah

Pet Nov 25 12:36:25 CET 2011

Ob okupaciji Filozofske fakultete smo se tisti, ki nas najbolj
prizadeva, saj ne moremo normalno opravljati svojega poklica, kdo
morda celo poslanstva, pritajili. Pač v upanju, da zasedba hitro mine
in da se življenje vrne v utečene tire in pa iz ambivalentnega
občutka, da je dogajanje do neke mere utemeljeno in da nam lahko
mimogrede tudi koristi. Res se ne moremo preveč pritoževati, končno
spadamo v ekonomsko in kulturno privilegirano manjšino človeštva, pa
vendar je na svetu še veliko reči narobe in mogoče se lahko na ta
način, to je po bližnjici, kakšna obrne na bolje. Ker pa se utegne
uzurpacija zavleči v mrzlo zimo in ker s svojim molkom dajemo temu
potuho in tako ogrožamo resen in kvaliteten študij, ki je naš prvi
osebni in poklicni cilj, naj ga prekinem z javnim razmislekom.

Po stari humanistični navadi poglejmo najprej za slovarski pomen
izrazov za dogodek. V medijih prevladuje beseda zasedba, na
transparentih izstopa beseda osvoboditev (osvobojena predavalnica), v
angleščini pa dobimo na tem mestu izraz occupation. V zavesti
slabšalnega pomena te besede (z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo
oblast; zasesti, osvojiti; pregnati okupatorja, obračunati z
okupatorjem, okupatorjevo nasilje, fašistični okupator) jo mediji pri
nas pišejo v narekovajih. Preskok na nov pomen se je zgodil pod
vplivom angleščine, kjer ima beseda dva nevtralna oz. pozitivna pomena
'poklic' in 'nameščenost v prostoru' in je negativen šele tretji pomen
'control of a country by a hostile army'. Okupacije univerzitetnih in
drugih inštitucij po svetu ponujajo socialni ideal samouprave, ki nam
nikakor ni neznan in tuj. Napajajo se iz prepričanja v preživelost
političnega urejanja družbenih zadev. Govori se o >>alternativni
civilizaciji<< in >>neposredni demokraciji<<. Okupacije naj ustvarijo
družbena gibanja, ki se bodo zavzemala za dosego teh ciljev.

Ne gre za prvo tako dejanje. Najbolj znana je zasedba FF leta 1971, ki
je zašla celo med slovarske zglede (študentje so v znak protesta
okupirali univerzo) na spletu najdemo napovedan datum zasedbe 17. 10.
2007 ob 12h, pa nimamo v spominu, ali je do tega res prišlo.

Na voljo nam je še beseda uzurpacija, ki jo literearni zgodovinarji
poznamo iz razprav Katarine Bogataj Gradišnik o gotskem ali grozljivem
romanu. Uzurpacija pomeni nasilno in zvito prilastitev oblasti.
Literarne zgodbe to hudodelstvo razkrijejo in ga maščujejo, tako da
nazadnje zmaga zakoniti dedič in potrdi razumno in pravično ureditev
sveta (prim. zgodbo Jurčičevega Jurija Kozjaka). Slovarsko je
uzurpirati nezakonito, nasilno si prilastiti oblast ali vodstvo. Izraz
se bistveno ne razlikuje od okupacije, izpostavlja pa se element
nasilnosti in nezakonite samovolje. Glede na to, da so nam
>>osvoboditelji<< danes zjutraj brez naše volje odvzeli predavalnico, je
beseda za našo situacijo prav tako primerna kot beseda okupacija.

V čem se mi zdi dejavnost >>osvoboditeljev fakultete<< dobra?

Dobra je na načelni ravni, ker
1. izraža vitalnost mlade generacije in prekinja z družbeno apatičnostjo
2. ker ni namenjena ohranjanju obstoječega, ampak njegovemu spreminjanju
3. ker spodbuja alternativne socialne refleksije

Komentar. Akcija ukinja skrb, da mladi nimajo več vitalne energije, da
so konservativnejši od strašev, da ne znajo samostojno osmisliti
življenja. Metafora take razvajene in nesamostojne mladine je >>hotel
mama<<.Skrb zaradi letargičnosti mladine je v preteklih letih razločno
izrekal npr. Jani Kovačič in je izhajala iz izkušnje preteklih
generacij, ki so se legitimirale kot odrasle, ko so obračunale z
vrednotami in življenjskimi modeli staršev. Skrb je zadevala prav
biološko dimenzijo menjave generacij, pač iz naravoslovnega vzorca, ki
je našlo lepo artikulacijo tudi v žanru slovenske kmečke povesti, da
mora staro odmreti, preden lahko vzcveti mlado. V kmečki povesti je to
biološko spoznanje oblikovalo prepričanje, da ima mladost vedno prav,
kar koli že počne, in nekaj podobnega se je naselilo tudi med sodobne
vzgojne principe.

Vprašanje alternativnih socialnih modelov ni samo stvar ekonomije,
sociologije in politike. Ena od definicij literature je, da je to
prostor neškodljivega preizkušanja alternativnih socialnih praks,
neškodljivega zato, ker se ne dogaja nam, ampak fiktivnim osebam v
romanih. V knjigi o slovenskem zgodovinskem romanu sem temu receptu
nacionalnega preživetja, ki je propagiral soočanje s tujimi, neznanimi
in na prvi pogled nesimpatičnimi alternativami, pripisal celo
najpomembnejšo vlogo: romani, ki so po vzorcu Prešernovega Krsta
nagovarjali k odpovedi tradiciji in k tveganemu prevzemu in adaptaciji
tuje kulture, naj bi bili v principu tudi bolj umetniški. V tem smislu
lahko razumemo tudi okupacijo: ne kot zmago tujega nad našim, ampak
kot spodbudo za prekinitev s tradicijo in prevzem novih kulturnih
modelov.

Na živce pa mi zasedba fakultete gre, ker
1. se vseh naštetih pozitivnosti komaj zaveda
2. ker je agresivna in v imenu svoje vizije krši pravice in omejuje
želje, vizije in prostor drugih (npr. z vdiranjem na predavanja, s
preprečevanjem predavanj študentom, z motenjem dela učiteljev)
3. ker svojo dejavnost argumentira s praznimi političnimi floskulami
in zmanipuliranimi podatki (npr. o razmerju med groznim sistemom in
brezpravnimi posamezniki, o fevdalnih odnosih v družbi, o bolonji)
4. ker je njihovo izpostavljeno zavzemanje za >>pravi proletariat<<
(čistilke, varnostnike, tehnično osebje) skrajno neprepričljivo
5. ker ne agirajo iz dejanske socialne stiske, ampak jih nosi val
zgledov po svetu (Zagreb, Beograd, Kairo ...) in v preteklosti (1971)
6. ker so ji celo ti slabi argumenti le alibi za motivacijo, ki tiči v
ozadju, to pa je želja po brezskrbnem študentskem življenju in po tem,
da bi tudi sami postali del legendarne revolucionarne zgodovine, o
kakršni nostalgično baja ostarela generacija 68; zahteva po
kvalitetnem študiju hkrati z zahtevo po štipendijah za vse, preprosto
ne gresta skupaj
7. ker s čegevarovskim šemljenjem spominja na maškarado ali renesančni
festival in deluje neresno in neodgovorno (snemi voditelju čepico, pa
se razblini vsa karizma revolucionarnega liderja)

Komentar. Najbolj nesimpatičen je pri okupatorjih popreproščen
dihotomen pogled na svet, ki je iz zlobnih, izkoriščevalskih in
manipulatorskih oblastnikov in inštitucij na eni strani in nedolžnega
>>brutalno izkoriščanega<< proletarita na drugi strani. Slika se v
bistvu ne razlikuje od katoliške podobe verne črede, ki jo ogrožajo
volkovi civilizacije: liberalizem, nihilizem, komunizem; samo imena
sovražnikov so malo drugačna. Podoba raste iz defetističnega
prepričanja v to, da na oblast pridejo samo najbolj pokvarjeni ljudje
in da svet poganjajo iz egoističnih in zlonamernih interesov. Od tod
mantra, da gre vse samo navzdol, da se ljudem socialni položaj slabša
itd. Sam sem prepričan ravno o nasprotnem. Da gre človeštvu vedno
bolje, govori že preprosta statistika: manjša umrljivost, celo na
Slovenskem porast občutka, da življenje ni slabo (stopnja sreče raste,
po srečnosti smo na 4. mestu v Evropi), manj bolezenskega trpljenja,
lakote, manj mrtvih v vojnah ... Imamo tako fantastično stvar, kot so
wikiji, ki omogočajo sleherniku kreativno participacijo pri
oblikovanju boljšega sveta, itd.

Najbolj na pamet se v manifestu osvoboditeljev blebeta proti bolonji.
Cilji bolonjskega študija so primerljivost diplom, mobilnost študentov
in učiteljev (mednarodnost), sodelovalnost med inštitucijami ter med
učitelji in študenti, stalno študijsko izpopolnjevanje, povezovanje
študija in raziskovanja, evropskost vsebin, kar vse naj napravi študij
učinkovit, diplomante bolj zaposljive, Evropo in svet pa stabilna,
mirna in tolerantna. Te cilje naj bi dosegli med drugim z
dvostopenjskim študijem, enotnim kreditnim sistemom ocen in dodatkom k
diplomi. Saj ne preklinjamo teh plemenitih principov, kadar se
razburjamo nad bolonjo! Razburjamo se le nad neumnostmi, h katerim nas
je pripeljalo reformiranje, ker smo se ga lotevali s figo v žepu,
sledeč bolonjski črki, ne pa duhu, in prepričevali sebe in druge, da
je to, kar se po novem gremo, bolonjski študij.

Še o javnomnenjskem kontekstu dogodka. Ker mediji poudarjajo, kako so
učitelji solidarni z okupatorji, je treba povedati, da v resnici za to
obnašanje ni nobene široke podpore. Ne med študenti, ne med učitelji,
ne v javnosti. V spletnih komentarjih prevladuje zanikanje aktivizma
te sorte. Ponesnažena stranišča na zaskvotani FF niso ravno vabljiva
reklama za alternativne socialne predloge >>osvoboditeljev<<; če bo do
njihove racionalne artikulacije sploh prišlo. Navdaja me zoprn
občutek, da gre za upor zaradi upora samega in da bi se uporniki uprli
tudi Mariji Tereziji, ko bi jim ta ukazala, naj posadijo krompir, da
ne bodo lačni. -- miran