[SlovLit] [Slovlit] E ali P

[Miran Hladnik, Siol]

Franc Kattnig me sprašuje (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2008/002791.html), 
kaj je to zame zastonj. Pustimo ob strani resnico, da na tem svetu nič ni 
brezplačno in da nazadnje, kot poje pesnik, plačamo z lastnim življenjem. 
Odrinimo iz zoprne zavesti tudi ameriški pregovor, da ne obstaja nič takega, 
kot zastonj večerja, ker nam bo ta, ki nam jo je plačal, že ob pravem času 
izstavil račun, in odgovorimo z izkušnjo stotisočev bralcev časopisov, ki jih 
vzameš s stojala na železniški postaji, ne da bi ti bilo treba poseči v žep ali 
bralcev slovarjev, enciklopedij, filmov, glasbe, slik, člankov in knjig na 
internetu, ki jih nihče ne sprašuje po številki kreditne kartice in drugih 
osebnih podatkih. Seveda je bilo treba za ta privilegij najprej kupiti računalnik, 
plačati mesečni račun za elektriko in naročnino ali, v primeru časopisov, 
potrpeti z reklamami podjetij, ki so zastonjkarski tisk plačale. Tako plačljive 
kot neplačljive reči so najrazličnejše kvalitete. Samo snob danes še verjame, 
da je tisto, kar plača ali preplača, tudi boljše. Zastonj dobimo na zaslon tako 
fantastične reči, kot je Google Earth, domača Geopedija (res je, pokonci jo 
je postavil najprej davkoplačevalski denar), knjige v okviru projekta Gutenberg, 
zbirka slovenskih klasikov, za moje področje recimo podatkovna zbirka 
nemškega zgodovinskega romana ..., za kar plačljive alternative pogosto 
niti ne obstajajo. Ko se človek enkrat navadi na odlične medijske izdelke 
zastonj, močno dvomim, da bo pripravljen zanje nenadoma plačevati.
 
Govorim seveda iz udobne uporabniške in povrhu privilegirane akademske 
pozicije. Čisto nič ne zavidam založniškim hišam, ki morajo odkriti nove 
načine trženja, če hočejo v prihodnje preživeti. Niše so prav gotovo 
bibliofilski tisk, personalizirani natisi, unikatne dragocene izdaje, darilne 
knjige, butične knjige, skratka Knjige z veliko začetnico, pri katerih pa seveda 
nihče ne bo več pričakoval, da se bodo brale, saj so narejene za občudujoče 
gledanje in hrambo v privatnih kulturnih monštrancah. Glavnina založnikovih 
prizadevanj bo morala iti, razen če se ne bo hotel po zgledu DZS prekvalificirati 
v kaj tretjega, v smer produkcije, organizacije in distribucije digitalnega materiala 
in v dogovoru s proizvajalci predvajalnikov in medijev doseči simpatične in 
sprejemljive alternativne načine za kompenzacijo stroškov in zaslužek. Npr. 
tako, kot se del cene za fotokopiranje namenja avtorskim honorarjem ali tako 
kot se z odjemom elektrike registriramo še kot radijski poslušalci in televizijski 
gledalci.
 
Pred stoletjem so elitni pisatelji odkrili problem trivialne literature, potem ko 
so ugotovili, da butasti popularni bralci posegajo po drugačni literaturi, kot je 
njihova. Danes problem digitalne knjige podobno izpostavljajo založbe, ki jim 
upada promet z vezano knjigo in se morajo znajti z vedno manjšimi nakladami. 
Reči hočem, da elektronska knjiga ni problem bralca. Ta vedno zelo preprosto 
artikulira svoje stališče s konzumom tistih vsebin, ki so mu bolj všeč in od katerih 
ima več. Elektronska knjiga je problem knjižnih proizvajalcev in distributerjev.
 
Kot bralec (v redu, tudi kot gorenjski bralec :) najprej poiščem berilo, za katerega 
mi ni treba seči v žep. Kot odgovorni član literarne skupnosti pa zraven skrbim za 
to, da je v prostem dostopu vedno večje število besedil. Najprej postavljam na splet 
tista, katerih avtorji so v grobu že več kot 70 let, zraven pa z izrecnim dovoljenjem 
živih avtorjev ali njihovih dedičev tudi besedila mlajšega datuma. Do pred kratkim 
smo morali plačati za vsako knjigo, tudi za tisto, katere avtor je bil že dolgo pokojen, 
zdaj se prostor plačljivih knjig oži, zato močno dvomim, da se bo to izšlo brez 
posledic za knjižni trg: mnogi avtorji, nikakor ne vedno najslabši, že zdaj sami 
objavljajo na spletu. Ali prizadevanje za zastonj knjigo spodkopava temelje 
naše knjižne kulture ali jo šele prav omogoča? Je tako obnašanje dampinško, ker 
niža ceno intelektualnim izdelkom, ali je le korak v smer bolj prosvetljene in bolj 
zadovoljne družbe? -- miran