[SlovLit] Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Igor Žagar" <igor.zzagar na gmail.com>
Sent: Tuesday, June 10, 2008 4:04 PM
Subject: Re: [SlovLit] Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Koti vidite, Miran, komentarjev verjetno ne bo. Najbrž zato, ker je to, kar
ste napisali, za povprečnega (tipičnega, stereotipnega ali kar je še
podobnega) slovenista čista blasfemija. Meni pa se zdi naravnost odlično!
Čestitam!
In lepo pozdravljam,
 
Igor Ž. Žagar

===

From: "Marija Mitrovic" <mitrovic na units.it>
Sent: Tuesday, June 10, 2008 5:32 PM
Subject: Re: [SlovLit] Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Dragi Miran
prav presenečena sem, da tvoje razmišljanje ni povzročilo nobenega 
komentarja. Ali pa ni prišel na moj zaslon?

Mislim da si odprl temo, ki je vredna poglobitve. Praznujemo pač velikane, 
cenimo rezultate njihovega dela, pozabljamo pa na izhodišča in kontekst. 
Pozabljamo, da so postali veliki, ravno zaradi tega, ker so se staremu 
uprli, ker so imeli potrebo, pogum in ideje za kaj novega.

Ne sledim dosti, bolje: sploh ne sledim proslavam - ali kot praviš: mašam - 
ki naj praznujejo "velikane". Zanimajo me le debate, simboziji, seminarji o 
določenih jubilantih, kjer lahko povem in izvem kaj novega.

Ker pa vsekakor obstajajo tudi tisti, ki jim paše proslava/maša kot taka, me 
zanima če so tudi ti, drugačni, pripravljeni sprejeti dialog. Mogoče je njim 
tuje tvoje razmišljanje?

Lep pozdrav!
Marija

===

From: "Aleksander Bjelčevič" <aleksander.bjelcevic na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, June 10, 2008 12:54 PM
Subject: Re: [SlovLit] Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

"K. in Bleiweisu" - in Levstiku: in to bi utegnil biti izvir tega 
pripisovanja in sicer po tranzitivnosti: Levstik je bil "avtohtonist", 
Levstik je častil Prešerna, torej je P. avtohtonist. (Študentom sicer 
citiramo iz Levstikovh Napak, ampak se najbrž ne prime.)

Sicer pa jasno, da bo komentar -:). Ne zameriti.
Moj komentar je obrnjen proti stereotipu, da se Trubar "namreč ni zapisal 
v zgodovino s pogledom nazaj v preteklost, ampak s prelomom s tradicijo 
ustne kulture in z odpovedjo veri staršev." Trubar je bil namreč obrnjen v 
preteklost. Zdi se mi, da prav podoba Trubarjeva kot teološkega novatorja 
pomeni, da smo mu "pripisali drugačen, pogosto ravno nasproten pomen". 
Drži pa, da je stvar dvoplastna. Prvič, v za Trubarja samega in za vse 
protestante najpomembnejših vprašanjih (to so bila vprašanja "vere 
staršev") je bil Trubar reakcionaren in obrnjen nazaj v preteklost. 
Drugič, v "kolateralnih" zadevah pa so bili protestantje res obrnjeni v 
prihodnost: v pospeševanju šolstva, maševanju in objavljanju knjig v 
ljudskih jezikih.

ad 1: Daleč daleč najpomemnbnejša vprašanja za protestante so bila verska 
vprašanja: vse, kar so počeli, so počeli zato, da bi ljudje spoznali, 
citiram iz prve sl. knjige, "to pravo STARO (sic!) vero (torej hoče 
restituirati natanko "vero staršev", op. AB), tega pravega Boga, de bodo 
vedeli nemu prov služiti, de bodo vedeli, kaj je ta greh, kaj je ta 
zapuvid inu obluba božja (ta obluba je, da nas bo Bog odrešil zaradi 
zaslug, ki jih je za človeštvo pridobil Jezus; op. AB), zakaj je Jezus, 
Sin Božji, človek postal, koku mi skuzi to vero v Jezusa K. odpuščane vseh 
grehov, gnado božjo ... inu ta večni leben dobodemo." In tako dalje. Luter 
in Trubar sta stala v vrsti teologov, ki so si stoletja nenehno 
prizadevali za ti. avguštinsko sintezo, za dozidavanje in popravljanje 
verske in teološke stavbe, katere temelje je zahodnjakom postavil sv. 
Avguštin na prelomu 4. in 5. stoletja (sic!). Gre torej za povratek nazaj. 
Hkrati se je reformacija na nek način uprla "moderni" sholastični 
teologiji - toda kaj je bila sholastična teologija? Poenostavljeno rečeno 
je to bila aplikacija logike na vero, racionalizacija vere, nekakšno 
teološko razsvetljenstvo. Sicer bi pretiraval, če bi rekel, da je bila 
reformacija protirazsvetljensko, protiracionalistično gibanje, toda 
vsekakor ni bila bolj racionalistična od sholastike (znan je Lutrov odpor 
do Aristotela; gl. Lutrove Disputacije proti sholastični teologiji 
http://contendearnestly.blogspot.com/2007/01/luthers-97-theses-disputation-against.html). - 
Torej so bili reformatorji v vprašanjih, ki so bila za njih bistvena in 
najpomembnejša, obrnjeni nazaj k veri staršev in proti novotarijam (proti 
in ne za "prekinjajne z zvestobo tradiciji"), ki so se razpasle v 
takratnem katolicizmu. In zelo so bili užaljeni nad očitkom, da širijo 
novo vero: "vi papisti širite novo vero, ne mi". Tu ni šlo za retorično 
gesto, za všečnost, ampak za iskreno teološko prepričanje: Bog JE ŽE 
govoril (nazadnje ok. leta 30 n. št.) in k temu, kar je povedal, ni 
kasneje nič več dodajal. Karkoli je teologija novega dodala, je brez 
vrednosti, če ni to novo hkrati že staro, že zapisano v Svetem pismu. 
(Tipičen primer so zakramenti: po protest. mnenju sta v Pismu izpričana 
dva, ostali pa so novost, ki jo je treba odpraviti.)

Pa še eno vprašanje: zakaj je prekinjanje s tradicijo apriori vrlina? 
Literarni zgodovinarji radi častimo inovacije, spremembe, reforme, 
smatramo, da so inovacije same na sebi vrlina, ne da bi poprej dokazali, 
da so tradicionalne rešitve problemov napačne (gl. Stabejev komentar v 
Glasofilu o bolonjski prenovi). To temeljno usmeritev smo mdr. najbrž 
prevzeli od predmeta svoje raziskave, od novatorskih struj v literaturi; 
novotarija je dobra predvsem zato, ker je nova in ne zato, ker mnogo bolje 
opravlja neko funkcijo. To pa pomeni uvajanje estetskega kriterija 
(=čutnega kriterija: nova obleka je lepša, čeprav nič bolj ne greje) v 
znanost: literarna veda je včasih bolj kot resnici, tj. pridobivanju 
znanja, zavezana estetiki.
Lp
Aleš Bjelčevič

===

From: "Irma Kern" <irma.kern na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, June 10, 2008 8:42 PM
Subject: Re: [SlovLit] Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Miran, prav vesela sem tvojega razmišljanja. Slovenska majhnost se žal od 
Trubarjevih časov ni nič spremenila. Včasih je prav zadušno gledati in 
 poslušati stanje duha v Slo. [...] 

Irma