[SlovLit] žrtvovanje za narodovo stvar

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Severina Lotrič" <severina.lotric na gmail.com>
To: <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: Saturday, January 26, 2008 5:53 PM
Subject: pismo

Dragi Miran,
 
Rad bi te podprl v tvojih prizadevanjih oz. v tvojem ironično jeznem zapisu
[28. 10. 2007 (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2007/002307.html)
in 23. 10. 2007 (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2007/002297.html)].
Na kratko ti bom posredoval informacijo o svoji osebni izkušnji oz. 
drži-položaju. To je najprimernejše, saj gre za dejstva.

Zastonjkarstvo, zoper katero protestiraš, ne izhaja zmerom le iz hlapčevstva; 
tudi iz >sile<. Če hočem izdati - vsaj na internetu ali tako, da postanejo 
bravcem dostopne - svoje misli, moram dati svoj tipkopis (računalnika 
ne obvladam) pretipkati, korekture pretipkanega opraviva z ženo, 
avtorskemu honorarju se odpovedujem; subvencije od MzK ne dobivam, 
nekaj - kot ostali kolegi - od SAZU, a daleč premalo za nujne stroške. 
Torej: z ženo izdajava RSD (rekonstrukcijo in reinterpretacijo slovenske 
dramatike [http://www.kermauner.net/szk.asp]) za najin denar. Lani sva 
izdala 9 knjig; ne računam na knjigo Drama (maša?) Ivana Mraka. Knjigo 
je MzK deloma subvencioniralo založbi Revija 2000. Za stroške 
pretipkavanja itm. sem dobil 1000 evrov. A knjiga obsega čez 400 velikih 
strani drobnega tiska.

Sem zato, ker pišem in izdajam RSD skoraj zastonj, res norec? Verjetno 
me mnogi imajo za takšnega. A sam pred sabo? Zastonjkarim, ker bi 
sicer sam sebe zaviral. Nujno zlo. Hvala bogu, imam dovolj pokojnine 
za takšno izdajanje, oba z ženo sva skromna: starec ne potrebuje veliko.

Ker le malo ljudi - tudi slavistov - bere RSD, ta moja dejavnost ne služi 
promociji mene, zadosti sem jo dosegel; zadošča le mojemu čustvu, ki 
ga - napol avtoironično - imenujem tudi poslanstvo ali vizija. V tem 
sem soroden Cankarju, Prešernu, Mraku, dejansko norcem. Soroden 
sem jim ne po njihovi veličini, ampak pa njihovi zagrizenosti; da so 
vztrajali v skoraj gluhem prostoru. Vsekakor pa v - skoraj - neplačanem. 
Po svoje sem >navdušen slavistični udarnik<. >Volonter<, kot pišeš. 
Celo ponosen na to.

Naj se grem stavko? MzK in njegovi praktiki-ideologi, bodo zadovoljni, 
če bom molčal, udaril bom le sebe. Avtoprevoznikov se bojijo, to so 
močni fantje, ki znajo prijeti za cepec. Če bolj se boje stavke carinikov. 
Tudi stavka šolnikovo bi dosegla svoje; šol le ne morejo zapreti. Pesnika, 
pisatelja, znanstvenika pa zlahka prezrejo; ni jim potreben, razen če se 
udejstvuje na njihovi strani kot služabnik. (Naj koga imenujem? Sta 
Tone Jerovšek in Peter Jambrek res znanstvenika?)

Torej: na zastonjkarim iz >plemenitosti<, ni mi do >moralne zmage<, 
niti >mazohist< nisem, vsaj tako menim. Nočem biti ovca, ne priznavam 
gospodarjev, o katerih govoriva in ki so nama obema zoprni, vendar 
pišem - skoraj - zastonj. Je torej mogoča tudi ta tretja pozicija?
 
Pozdrav Taras [Kermauner]
21. I. 2008