Iz uvoda v zagrebški kongres slovenskih slavistov

[Miran Hladnik, Siol]

Z letom 2006 načrtujemo serijo slovenskih slavističnih kongresov zunaj 
domačih meja: v Zagrebu, Trstu in Celovcu. Na simbolni ravni pomeni ta 
ekspanzija odpiranje vrat varnega zavetja "svojega prostora", izstop iz 
samozadostnosti in odpoved določenosti nacionalne filologije z državnim 
teritorijem. Utemeljujejo jo potreba po promociji slovenistike na univerzah 
sosednjih držav, potreba po mednarodni vpetosti in soočanju z alternativnimi 
strokovnimi pogledi in praksami ter priložnost artikulacije tistih 
jezikovnih, literarnih in nacionalnopolitičnih tem, ki so povezane s 
kongresnim dogajališčem, v zagrebškem primeru zlasti ilirizma ter zagrebških 
Slovencev Stanka Vraza, Matije Valjavca, Ferda Kočevarja, Frana Celestina, 
Frana Erjavca, Zofke Kveder, Frana Ilešiča, Alojza Gradnika, Frana Petreta, 
Jožeta Pogačnika itd. Za vse naštete seveda tudi tokrat ne bo časa. 
Zagrebško dogajališče referente nagovarja k razmisleku o arbitrarnosti 
kulturnih odločitev: koliko sta literarna in kulturna identiteta rezultat 
jezikovnih danosti, koliko pa zgolj posledica starih upravnih razdelitev in 
ekonomskih odločitev.

Hudo pretirano bi se bilo hvaliti, da se slovenski slovenisti tokrat prvič 
zbirajo na strokovno srečanje zunaj Slovenije. V okviru ameriškega 
slavističnega kongresa je npr. vsako leto tudi več slovenističnih sekcij in 
do zdaj so se izključno slovenistične teme predstavljale v različnih 
kongresnih centrih v ZDA. Referenti so bili Slovenci, poslušalci so bili 
Slovenci ali tuji slovenisti z dobrim znanjem slovenščine, pot in dnevnice 
je plačalo slovensko ministrstvo za znanost, jezik referatov in diskusije pa 
je bila angleščina. Doma smo predstavljali ta svoj kongresni turizem kot 
promocijo slovenistike v tujini in naciji je to godilo, posebej če se je o 
nastopih poročalo še v kakšni časopisni rubriki, seveda brez žalostne 
podrobnosti, da so neredko referenti brali samo svojima dvema soreferentoma 
(s katerima so si vse lahko povedali že v kakšnem ljubljanskem bifeju), 
predsedniku omizja in morebiti še koreferentu oziroma diskutantu.

V načrtovani seriji prihodnjih slovenskih slavističnih kongresov je bil na 
prvem mestu predviden Trst, ko pa je bil Trst iz različnih utemeljenih 
razlogov prestavljen v leto 2007, je pripadla vloga prvega kongresnega 
dogajališča zunaj državnih meja Zagrebu. (Za takojšnjo pripravljenost in 
pomoč pri organizaciji se prisrčno zahvaljujem prof. dr. Zvonku Zvonku 
Kovaču s Filozofske fakultete v Zagrebu, dekanu fakultete prof. dr. Miljenku 
Jurkoviću pa za prostore, ki nam jih je prijazno odstopil.) Zagreb ima v 
naši zavesti prej status velikega mesta kot izpostave slovenstva ali 
slovenistike. Proti Zagrebu je gravitiral ves slovenski jugovzhod, ker mu je 
bilo tako bolj pri roki in bližje od Ljubljane. Med 14. in 16. stoletjem je 
slovenske in hrvaške dežele povezovalo kmečko trgovanje, za politično 
povezovanje so skrbeli Celjski grofje, v 15. stoletju Matija Korvin 
oziroma >naš< kralj Matjaž in od 16. stoletja dalje skupna vključenost pod 
habsburško krono. Več je nudila dela Hrvaška Slovencem kot narobe: tako 
gozdarjem kot profesorjem, služkinjam kot gledališčnikom, uradnikom, 
oficirjem in podjetnikom, zato ni čudno, da živijo v Zagrebu številni 
Slovenci.

Za Slovence je bil Zagreb vedno zanimiv tudi kot univerzitetno središče; tja 
(ali pa v Prago) so šli študirat tisti, ki jim je slovansko čustvovanje 
odsvetovalo vpis na graško ali dunajsko univerzo. Ljubljanski literarni 
zgodovinarji so Zagrebu vedno zavidali t. i. zagrebško interpretacijsko 
šolo -- nezanemarljivo število slovenskih univerzitetnih filologov si je 
pridobilo zagrebško doktorsko diplomo.

Ker imamo Slovenci težave z dojemanjem Zagreba kot enega od alternativnih 
slovenskih kulturnih centrov (na isti ravni s Trstom, Celovcem, Mariborom), 
nas vedno znova začudijo podatki o slovenskih avtorjih, ki so živeli, pisali 
in izdajali svoje knjige v Zagrebu ter tako vpisali mesto med začetna 
žarišča slovenske literature. Nad njimi visi nekakšna stigma, ali pa jih je 
doletela popolna pozaba. Pomislimo samo na Prešernovemu Krstu konkurenčno 
pesnitev Sedem sinov Jožefa Žemlje iz leta 1842, na Kočevarjevega 
Mlinarjevega Janeza, 1859, ki je ogrožal junaško prvenstvo Levstikovega 
Martina Krpana, in na satirično noveleto Dijak v Luni Andreja Volkarja, 
1871, ki je zgodnji zgled daljše fantastične proze. Oboje, stigmo in pozabo, 
je mogoče pripisati strahu, da bi priznanje alternativnih kulturnih skupin 
in konceptov utegnilo ogroziti centralno in združevalno vlogo Ljubljane. 
Žemlja se je kar sam odpovedal svoji zagrebški knjigi in je šel raje skozi 
vrsto cenzorskih zapletov, samo da je lahko leto pozneje isto knjigo izdal v 
Ljubljani. Ferda Kočevarja, ki je veljal za enega najpametnejših Slovencev 
svojega časa (imel je visoko funkcijo računovodja zagrebške univerze in 
akademije), pa je kritika ostro zavrnila zaradi jezika, ki ga je avtor hotel 
približati štajerskim in kajkavskim bralcem.

Neenakopravnost Zagreba lepo ilustrira Josip Stritar, ki je sinu, ki je 
hotel tja kot učitelj takoj po prvi svetovni vojni, Zagreb odločno 
odsvetoval; do selitve z Dunaja potem ni prišlo, Stritarjevi potomci pa so 
utonili v nemštvu. Negativna stališča do slovenskega Zagreba, ki jih 
metaforično reprezentira lik >slovenskega uskoka< Stanka Vraza, naravnost 
kličejo po analizi in interpretaciji. Boleče slovensko razmerje do Zagreba 
je indikator dejstva, da odločitev za samostojno nacionalno eksistenco v 
prvi polovici 19. stoletja nikakor ni bila samoumevna in da je rojevala 
različne dileme, ki jih je vsaka generacija dolžna znova premisliti. Morda 
je bila občutljivost razumljiva v času negotovega ustanavljanja lastne 
identitete, danes, ko nas ne bremeni več fantastično zahtevni projekt 
nacionalnega zedinjevanja, pa je anahrono.

Objektivni in sproščeni odnos do preteklih kulturnih dilem ovira žal 
slovenska obsesivna želja po oddaljevanju od vsega balkanskega in prispeva k 
pomanjkanju refleksije ter vodi k odrivanju in potlačitvi. Nelagodje ob 
odpiranju jezikovno-literarno-kulturnih alternativ v minulih stoletjih je 
žalosten znak slovenske nesamozavesti in strahu pred tem, da bi ponovno 
postale aktualne.

Literarni zgodovinar Henry Cooper je v svoji monografiji o Prešernu pred več 
kot 25 leti razložil, da imamo Slovenci Franceta Prešerna za svojo kulturno 
ikono zato, ker nam je ponudil uspešen model kulturnega preživetja in rasti. 
Na kratko povzeto gre Slovencem kulturno dobro zato, ker smo razvili posluh 
za tuje kulturne vrednote, si jih upali prevzeti in si jih znali 
prilagoditi. Prešernov pesniški zgled ni nagovarjal k zapredanju v toplo, 
varno, samozadostno, identitetno samoslovenstvo, ampak se je, tako kot 
njegov Črtomir, zavzel za tvegano odprtost tujemu in drugačnemu. Odpiranje 
nacionalne lupine pomeni tako sprejem tujih govorcev in tuje slovenistike 
kot ekspanzijo slovenistike preko državnih meja. Podjetne nacije otvarjajo 
kulturne in promocijske centre po svetu, mi pa naj bi zgolj blagrovali svoj 
zapeček in uživali v dragem nam Blatnem dolu? "Slovenistični misijon" v 
Zagrebu je refleks tiste drže, ki jo je nakazal Prešeren s Črtomirjem v 
koncu Krsta pri Savici, kjer pravi: "med svoje rojake / Slovence gre, in 
dálej čez njih mejo, / do smrti tam preganja zmot oblake", in jo v različnih 
oblikah ponavljajo vsa kapitalna slovenska literarna dela. Stališča kolegov 
slavistov, ki ste v anketi potrdili Zagreb za primerno lokacijo letošnjega 
kongresa in se kongresa tudi udeležili, pričajo, da Prešernova nazorska 
dediščina in Črtomirjev recept kulturnega preživetja še nista presežena.

Izbira Zagreba za slovenski slavistični kongres je nenavadna in predrzna 
samo na prvi pogled. Od nje si obetamo več koristi. 1. S tem promoviramo 
slovenistiko zunaj slovenskih meja in podpiramo njen razvoj na sosednji 
univerzi. 2. Zaradi nezadostne reprodukcije naravnih govorcev (primanjkljaj 
je menda okrog 17.000 letno!) se soočamo z nujo po uvozu ljudi, ki jim bo 
slovenščina sprva tuj jezik, in s potrebo po prilagoditvi izobraževalnega 
sistema (tudi jezikovnega in literarnega pouka) takim interesentom. Srečanje 
s priučenimi govorci slovenščine čez mejo nam bo pomagalo uzavestiti in se 
sprijazniti s to potrebo. 3. Kongres dokazuje, da smo sposobni drugačne 
mesedbojne komunikacije, kot jo diktirajo naši proletarski rojaki ribiči, 
drvarji, senzacionalistični žurnalisti in tako imenovano javno mnenje, ki ga 
tako zelo radi neodgovorno zajahajo lokalni in državni politiki na obeh 
straneh. 4. Mimogrede lahko izrazimo tudi podporo in ponudimo pomoč 
zagrebški slovenski skupnosti; premalo je poznano, da je v Zagrebu živelo 
tudi do 20.000 Slovencev.

Veseli me, da ste referenti uzavestili simbolično izbiro Zagreba za 
kongresno dogajališče in uglasili svoje prispevke na hrvaško-slovenske teme. 
Ker je takih več kot ena tretjina, ima zbornik lepo vidno rdečo nit, ki 
povezuje med seboj različne sekcije: tisto, kjer bo tekla beseda o ilirizmu, 
tisto, ki bo tehtala razmerje med nacionalno in primerjalno literarno vedo, 
tisto, ki bo obravnavala slovenistični Zagreb, in tisto, ki jo bo zanimala 
vloga literature pri pouku slovenščine.

V času, ko je marsikomu nevšečna vsaka prijazna misel o sosedih in bi 
najraje potlačil v pozabo vse, kar nas je kdaj kulturno povezovalo in nas še 
povezuje, nacionalistično zavzeti pa bi radi celo klicali na korajžo in 
postavljali zidove, smo slavisti na obeh straneh meje (ki se ji, tako upamo, 
počasi izteka rok trajanja) toliko bolj zadolženi, da namesto pregrad in 
prekopov kažemo na zgodovinske mostove, jih vzdržujemo in gradimo nove.

Miran Hladnik, glej tudi http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zbornik2000.pdf