[SlovLit] Samoumevnost literarnega medija

[Miran Hladnik, Siol]

Irena Blazinšek (irena_blazinsek na hotmail.com) obsežno odgovarja na 
vprašanja, ki jih je v Slovlitu zastavil Jaka Železnikar 
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/20051107/001365.html). Iz njenega 
dopisa tale odstavek:



Ali metafora umre  v drugem mediju? Ali pač ni vezana na medij? --- To je 
odvisno od primera do primera.  Recimo, da imamo likovno pesem.  Imamo jo v 
pisni obliki, tako kot jo je zapisal avtor, nato v navadnem tisku v šolski 
knjigi, in navsezadnje v zvočnem mediju.  Kaj se zgodi? Če primerjamo, 
'šolsko' različico z avtorjevo, bomo videli, da je precejšen del likovne 
metafore izgubljen že s samim tiskom. In če jo nato še poslušamo, jo 
dojamemo drugače, kot če bi jo brali. Mogoče bolj ... pusto. Kocbekov 
Croquis je ena takih pesmi. Vendar  sama metafora ne umre dokončno,  le 
spremeni obliko in mogoče intezivnost, s katero vpliva na bralca.  Metafora 
torej je vezana na medij, venda ne tako zelo, da bi morala praktično 
''umreti'' v prenosu.