Fw: [SlovLit] studij in kakovost Spletne novice marec_3

[Klemen Lah]

>Glede Vaših pripomb menim naslednje: slabe izkušnje na predavanjih ne
>izključujejo možnosti, ki jih nudijo kontaktne oblike posredovanja znanja v
>skupini, saj je treba kvaliteto spremeniti, torej zvišati in to je naš 
>cilj.
>Kako lahko sodite o kvaliteta nečesa, česar doslej še ni (namreč
>organizirane oblike podiplomskega študija na nekaterih programih)?

O ničemer nisem sodil, še najmanj o kvaliteti nečesa, česar še ni in in o 
čemer nimam nobene izkušnje. Moje mnenje, in ne (ob)sodba, se je nanašalo na 
štiriletne dodiplomske izkušnje s predavanji (kar je jasno poudarjeno) in 
prav te izkušnje to mnenje, čeprav študentsko, upam, tudi legitimirajo. 
Želel sem opozoriti, da z mojega, "konzumentskega vidika" problem predavanj 
ni toliko v št. ur, tedenskem terminu, izenačenosti z rednim študijem ipd., 
temveč kvaliteti in obliki predavanj. Naj konkretiziram. S prijatelji, 
večinoma računalniškimi strokovnjaki, študenti računalništva, smo v okviru 
kontaktne e-grupe Omega pred kratkim polemizirali o upravičenosti oz. 
neupravičenosti stavke učiteljev. Med (mnogimi) razlogi, ki naj stavke oz., 
bolje rečeno, povišanja plač ne utemeljevali, je bilo navedeno tudi počasno 
spreminjanje temeljnih dognanj v nekaterih vedah (omenjena je bila tudi 
slovenščina) v primerjavi z računalništvom. Tako naj bi npr. učitelji 
slovenščine za lahkoto ostajali strokovnjaki v svoji vedi tudi še z znanjem, 
ki so si ga pridobili na fakulteti oz. zgolj z občasnim spremljanjem 
strokovne literature. Vsa moja prepričevanja, da tudi na področju literarne 
in jezikovne vede kvantiteta (pa tudi kvaliteta) zgolj enoletne produkcije 
presega zmožnost normalnega spremljanja brez močnega selektivnega aparata, 
so bila zaman. Razloga za njihovo omaloževalen odnos do produkcije (hitrega 
spreminjanja) na ostalih strokovnih področjih seveda ni potrebno iskati 
daleč: vtis o "nespremenljivosti" in zacementiranosti znanja pri slovenščini 
(če za žrtveno jagnje vzamemo njo) je moč dobiti kot učenec, dijak ali 
študent, saj posredovalcev znanja (učitelja, profesorja) slovenščine za 
razliko od profesorja računalništva k spremljanju sprememb (ki jih je - tudi 
zaradi računalništva - ogromno), inovacijskim rešitvam, svežim pogledom, ne 
sili nič, razen spreminjanja učnih programov (grobo posploševanje naj se mi 
prosim zaradi časovne stiske oprosti). Vse kaj drugega kot neizprosno 
tržišče računalništva, v katerem bi strokovnjak, ki bi se opiral le na 
znanje, dobljeno na fakulteti, kmalu ogrozil svojo eksistenco. Razlika je 
torej majhna, a bistvena: razlike v hitrosti spreminjanja ved (zame) ne 
obstaja, obstaja le varovalni mehanizem pri nekaterih vedah (pri 
računalništvu mdr. tržišče), ki nespremljanje sprememb hitro in ostro 
kaznuje. Pomanjkanje tega varovalnega mehanizma, ki bi moral biti vgrajen 
sistemsko, pa govori, da bi do podobnih negativnih izkušenj prišlo tudi pri 
podiplomskem predavanj. Kako je namreč mogoče, da sem se tekom štiriletnega 
študiranja srečeval s predavanji, baziranimi na strokovni literaturi, s 
katere letnico izida bi se lahko bahala le arhivska vina, porumeneli listi, 
ki so profesorju služili, pa bi privilegirano mesto lahko našli kot predmet 
starejše slovenske književnosti? Kako se (je)lahko posamezne izpite naredilo 
tudi z deset in več let starimi zapiski? Da se vnaprej izognemo nesporazumu: 
vsi profesorji seveda niso bili takšni, razmere so se v zadnjih letih mojega 
študija dramatično izboljševale. Nenazadnje - prav zaradi strokovnih in 
osebnostnih kvalitet, pedagoške usposobljenosti nekaterih profesorjev, ki so 
me okužili z veseljem do študija sl. književnosti, sem se vpisal v nadaljni 
študij (izjemno lepe spomine imam tudi na nekatere srednješolske profesorje 
slovenščine). Vseeno pa se mi zdi, da so tovrstne pozitivne izkušnje bolj 
posledica zanesenjaštva (še vedno motivacija z največ oktani) kot sistemska 
rešitev, ki bi za preverjanje strokovne kompetetnosti profesorja poleg 
števila bibilografskih enot, indeksa objavljanja itd. upoštevala tudi 
kvaliteto predavanj.
In mojem mnenje samo o podiplomskem sistemu predavanj. Kontaktnih oblik 
poučevanja nisem izključeval, nasprotno, mislim, le, da to nikakor ne bi 
smela biti v obliki rednih (vsakotedenskih) predavanj, saj bi onemogočala 
individualiziran, samostojen pristop k študiju ter medfakultetne in 
mednarodne povezave. "Alternativnih" organiziranih kontaktnih oblik 
(gostujoča predavanja, predavanja, objavljena na internetu in razpravljanje 
na njem s profesorjem ter ostalimi kolegi, konzlutacije itd.) pa bi se zelo 
razveselil.
Lep pozdrav, Klemen




______________________________________________________
Get Your Private, Free Email at http://www.hotmail.com